Monday, 3 April 2017

Najboljši sosed

Najboljši sosed ni nastal iz nič. Kazalo je, da bo finančno pogorišče največje trgovske verige, ki je bila hkrati največji zaposlovalec in največji pogodbenik prehranskih proizvajalcev v državi, prineslo nastop pragmatičnega kapitalskega investitorja.  Obetalo se je odpuščanje delavcev, nižanje že tako nizkih plač, preusmeritev na dobavo najcenejših proizvodov iz globalnega trga, razprodaja dragocenih nepremičnin. 

Na srečo se je javnost pravočasno zavedla možnih silovitih posledic  za gospodarstvo, kmetijstvo in družbo v celoti. Vlada je spoznala pomen trgovine in pomagala ustanoviti podjetje, ki je polovično v državni lasti, druga polovica pa je v lasti kooperacije delavcev in domačih prehranskih dobaviteljev. Deležniki so se skupaj odločili, da bo trgovina delovala po novem modelu in predstavljala gospodarski steber prihodnjega družbenega, okoljskega in kmetijskega razvoja države.

Najboljši sosed se je najprej soočil s čudnim razvojem trgovin v Sloveniji. Po gostoti nakupovalnih centrov smo bili med prvimi v Evropi s 380m2 na 1000 prebivalcev, v primerjavi z 311 (Hrvaška), 228 (Italija) ali 179 (Nemčija).* Po nekaterih poročilih naj bi tedaj imela Ljubljana dvakrat več površin trgovskih centrov na prebivalca kot švicarska Ženeva.* Centri pa so še kar rasli. V prestolnici, a prav tako v malih krajih, ki so se soočali z razvojnim zaostankom. 

Najboljši sosed je spremenil razmišljanje. Nismo potrebovali več novih nakupovalnih centrov. Namesto tega je spodbudil obuditev malih, družinskih trgovin, ki jim je ponudil sodelovanje. Te trgovine so v konkurenci z nakupovalnimi centri v preteklosti skoraj izginile. Odločil se je za drzno potezo: ob nedeljah in praznikih je trgovske centre zaprl in tako prodajalcem olajšal življenje, malim trgovinam pa omogočil, da si organizirajo konkurenčen delovni čas po svoji izbiri, da so recimo odprte v nedeljo, zaprte pa v ponedeljek. Ta poslovni model se je izkazal kot uspešen.

V preteklosti je državna politika večkrat poskušala z neuspešnimi akcijami, ki naj bi spodbudile kupovanje proizvodov, pridelanih ali narejenih v bližini. Slednje  je koristno iz več vidikov. Okoljskega in zdravstvenega, saj zmanjša obremenitev zaradi transporta in zaradi bolj neposrednega stika s proizvajalcem prinaša večjo ozaveščenost potrošnika ter njegov povratni vpliv na proizvajalca. Gospodarskega, saj spodbuja lokalno samooskrbo in razvoj proizvodnje. A le reklamne akcije, kot smo jih poznali prej, nimajo učinka. Najboljši sosed je zamisel vzel zares. Ker so lokalni proizvajalci tudi kooperanti, je v sodelovanju z njimi ponudil celovito, konkurenčno in razpoznavno ponudbo lokalnih proizvodov. 

Najboljši sosed je se je odločil, da bo v trgovini upošteval vrednote. Na primer, ena najbolj drznih poslovnih odločitev je bila, da bo prodajal le takšno meso, ki je pridelano ob določenem standardu, upoštevaje okolju manj škodljivo proizvodnjo in manjše trpljenje živali. Na začetku je bil to velik problem, saj kooperanti iz živinoreje niso videli možnosti, kako bi ob teh pogojih lahko bili cenovno konkurenčni. Odločili so se za prehodni rok: v tem času je Najboljši sosed pripravil intenzivno oglaševalsko strategijo, v kateri je brez podcenjevanja presoje potrošnikov predstavil potrebo po drugačni živinoreji in spremembi prehranskih navad. Z reklamnimi spoti in kuharskimi oddajami je informiral potrošnike, naj bodo pripravljeni spremeniti svoje prehranske navade in uživati manj mesa, ki bo sicer dražje, za svoje zdravje in za povečanje dobrobiti živali. Učinek je presegel vsa pričakovanja in bistveno spremenil živinorejo v državi.

Podoben model so uporabili glede ostalih proizvodov. Njihovi reklamni katalogi, ki jih pošiljajo potrošnikom, se ne osredotočajo več  zgolj na informacijo o ceni, temveč ob proizvodu opišejo proizvodni proces in njegove pogoje. Glede uvoženih izdelkov je to izrazito povečala prodajo tistih, ki so proizvedeni po načelih poštene trgovine in proizvodnje. 

Morda pa je navzven najbolj opazna sprememba, ki jo je Najboljši sosed naredil ob svojih trgovskih centrih. Najprej je premislil njihovo socialno vlogo. Dejstvo je, da so danes nakupovalni centri v veliki meri prevzeli vlogo javnega kraja. Stojnice, trgi, tržnice, bazarji so od nekdaj kraj srečevanja. To je človeška potreba, ki so jo konvencionalni trgovski centri uspešno ugrabili in usmerili v zgolj maksimiziranje potrošništva. Centri Najboljšega soseda poskušajo vrniti del te vloge. Vsak nakupovalni center ima več prostorov, namenjenih  javni uporabi, ki jo upravlja lokalna skupnost in civilna družba. 

Nakupovalni centri Najboljšega soseda so tudi spremenili svojo arhitekturno in prostorsko organizacijo. Z energetsko samooskrbo, lastnimi sončnimi elektrarnami in uporabo geosond za pomoč pri ogrevanju prostorov, so sprožili široko spremembo načrtovanja poslovnih prostorov v državi. Konvencionalni nakupovalni centri so osredotočeni na pripadajoče parkirišče – cilj Najboljšega soseda je nakupovalni center, ki ima namesto parkirišča zelen park. Temu se približujejo z vključitvijo javnega prevoza, naročanja in dobave prek spleta in kolesarsko mrežo. 

Prepričani so, da je Najboljši sosed trgovska veriga prihodnosti, in mislim, da imajo prav.

No comments:

Post a Comment

Note: only a member of this blog may post a comment.