Monday, 6 November 2017

Novi Nacionalni program varstva okolja: veliki koncepti, izogibanje problemom


Dokument se v večji meri kot prejšnja okvirja z velikimi koncepti sodobnega uradniškega okoljevarstva. Njegov uvodni moto se (ob dvojni negaciji) glasi »Ni razloga, da Slovenija ne postane center okoljske in trajnostne odličnosti«.  Sledijo nepogrešljivi »ekosistemski pristop« in »ekosistemske storitve« , »zeleno gospodarstvo« in »krožno gospodarstvo«, trajnostni razvoj v zadnji inkarnaciji »Agende 2030«.

Konceptualna kritika tega okvirja, ki je po pravici povedano  že v celoti kodificirana EU govorica tovrstnih dokumentov in se mu subsidiarne birokracije najbrž ne morejo izogniti, je prek namena tega komentarja. Generalno za njim stoji določeno prepričanje (da je okoljske krize mogoče blažiti v okviru tržnega in kapitalističnega sistema, če bo ta le začel  upoštevati določene »vrednote«) in določena pragmatična operativnost (če državne okoljske institucije in zakonodaje svoje kategorije prevajajo v uradno govorico sodobnega kapitalizma – ekosistemske storitve, naravni kapital , okoljska odličnost – bodo z gospodarstvom  našli skupni jezik in delovanje).  Manj prodorno misleči okoljevarstveniki smo do te doktrine kritični. Če delo narave razumemo kot storitev, smo jo nujno prevedli v ekonomsko kategorijo blaga, torej v nekaj, kar je mogoče vedno izraziti v denarju. Res, na ta način nas bo trg razumel, hkrati pa bo narava popolnoma vpeta v logiko tržne menjave, kjer je vse mogoče zamenjati, če je to le ekonomsko upravičeno. Vrednost ekosistemske storitve reke je velika, a če je vrednost jezu večja, bo menjava stekla. Da je poblagovljenje enkrat, ko je vzpostavljeno, mogoče korigirati z drugimi »vrednotami«, je po našem prepričanju naivno in napačno razumevanje mehanizmov kapitalizma.

Drugi problem dokumenta je, da se ob svoji stavi na »veliko sliko« (ki je, kot rečeno, po našem mnenju napačna)  prevečkrat izogne prav najbolj urgentnim in odprtim dilemam okoljskega razvoja države. Te pa so v nasprotju s splošnimi cilji precej konkretna.

Okoljska strategija se ne opredeli do Termoelektrarne Šoštanj in velenjskega rudnika premoga – odgovornost za to prenese na energetsko strategijo. Nič nam ne pove o konkretni okoljski upravičenosti novih zajezitev za hidroelektrarne. Ne omenja jedrskega vprašanja.
Govori o vzpostavitvi novih naravnih parkov, ne poda pa nobene konceptualne smernice, kaj z obstoječim Triglavskim, ki je ob sistematični politični blokadi prišel do najnižje točke svojega institucionalnega obstoja.
Govori o ohranjanju morskih ekosistemov, ne nakaže, kako bo to združljivo z širitvijo Luke. Za cilj postavlja ohranitev biodiverzitete in obljublja monitoring, a ne pokaže, kako bomo preprečili neuspešnost sedanjega sistema.

Za cilj si postavlja drugačno obravnavo prostora in tal, a spregleda konflikt, kise z novo zakonodajo in uveljavitvijo ad hoc pristopa za velike industrijske investitorje samo zaostruje. Napoveduje večjo zaščito pred hrupom v času, ko vlada sprejema nove uredbe, ki povzročajo ogorčenje stroke.
Ne naslavlja slabe ureditve pravne in demokratične udeleženosti javnosti v prostorskih in okoljskih procesih, na kar kot na eno glavnih pomanjkljivosti opozarja evropski review okoljske politike.

Odgovor na vse to je najbrž, da to ni naloga strategije, da ta le daje okvirje, po katerih naj se politika ravna, da bo konkretne dileme razrešila na okoljsko zadovoljiv način. Je dokument dovolj močan, da ga bo mogoče uporabljati na ta način? Bojim se, da bo vsaj iz strani okoljske skupnosti odgovor, ne. 

Monday, 3 April 2017

Najboljši sosed

Najboljši sosed ni nastal iz nič. Kazalo je, da bo finančno pogorišče največje trgovske verige, ki je bila hkrati največji zaposlovalec in največji pogodbenik prehranskih proizvajalcev v državi, prineslo nastop pragmatičnega kapitalskega investitorja.  Obetalo se je odpuščanje delavcev, nižanje že tako nizkih plač, preusmeritev na dobavo najcenejših proizvodov iz globalnega trga, razprodaja dragocenih nepremičnin. 

Na srečo se je javnost pravočasno zavedla možnih silovitih posledic  za gospodarstvo, kmetijstvo in družbo v celoti. Vlada je spoznala pomen trgovine in pomagala ustanoviti podjetje, ki je polovično v državni lasti, druga polovica pa je v lasti kooperacije delavcev in domačih prehranskih dobaviteljev. Deležniki so se skupaj odločili, da bo trgovina delovala po novem modelu in predstavljala gospodarski steber prihodnjega družbenega, okoljskega in kmetijskega razvoja države.

Najboljši sosed se je najprej soočil s čudnim razvojem trgovin v Sloveniji. Po gostoti nakupovalnih centrov smo bili med prvimi v Evropi s 380m2 na 1000 prebivalcev, v primerjavi z 311 (Hrvaška), 228 (Italija) ali 179 (Nemčija).* Po nekaterih poročilih naj bi tedaj imela Ljubljana dvakrat več površin trgovskih centrov na prebivalca kot švicarska Ženeva.* Centri pa so še kar rasli. V prestolnici, a prav tako v malih krajih, ki so se soočali z razvojnim zaostankom. 

Najboljši sosed je spremenil razmišljanje. Nismo potrebovali več novih nakupovalnih centrov. Namesto tega je spodbudil obuditev malih, družinskih trgovin, ki jim je ponudil sodelovanje. Te trgovine so v konkurenci z nakupovalnimi centri v preteklosti skoraj izginile. Odločil se je za drzno potezo: ob nedeljah in praznikih je trgovske centre zaprl in tako prodajalcem olajšal življenje, malim trgovinam pa omogočil, da si organizirajo konkurenčen delovni čas po svoji izbiri, da so recimo odprte v nedeljo, zaprte pa v ponedeljek. Ta poslovni model se je izkazal kot uspešen.

V preteklosti je državna politika večkrat poskušala z neuspešnimi akcijami, ki naj bi spodbudile kupovanje proizvodov, pridelanih ali narejenih v bližini. Slednje  je koristno iz več vidikov. Okoljskega in zdravstvenega, saj zmanjša obremenitev zaradi transporta in zaradi bolj neposrednega stika s proizvajalcem prinaša večjo ozaveščenost potrošnika ter njegov povratni vpliv na proizvajalca. Gospodarskega, saj spodbuja lokalno samooskrbo in razvoj proizvodnje. A le reklamne akcije, kot smo jih poznali prej, nimajo učinka. Najboljši sosed je zamisel vzel zares. Ker so lokalni proizvajalci tudi kooperanti, je v sodelovanju z njimi ponudil celovito, konkurenčno in razpoznavno ponudbo lokalnih proizvodov. 

Najboljši sosed je se je odločil, da bo v trgovini upošteval vrednote. Na primer, ena najbolj drznih poslovnih odločitev je bila, da bo prodajal le takšno meso, ki je pridelano ob določenem standardu, upoštevaje okolju manj škodljivo proizvodnjo in manjše trpljenje živali. Na začetku je bil to velik problem, saj kooperanti iz živinoreje niso videli možnosti, kako bi ob teh pogojih lahko bili cenovno konkurenčni. Odločili so se za prehodni rok: v tem času je Najboljši sosed pripravil intenzivno oglaševalsko strategijo, v kateri je brez podcenjevanja presoje potrošnikov predstavil potrebo po drugačni živinoreji in spremembi prehranskih navad. Z reklamnimi spoti in kuharskimi oddajami je informiral potrošnike, naj bodo pripravljeni spremeniti svoje prehranske navade in uživati manj mesa, ki bo sicer dražje, za svoje zdravje in za povečanje dobrobiti živali. Učinek je presegel vsa pričakovanja in bistveno spremenil živinorejo v državi.

Podoben model so uporabili glede ostalih proizvodov. Njihovi reklamni katalogi, ki jih pošiljajo potrošnikom, se ne osredotočajo več  zgolj na informacijo o ceni, temveč ob proizvodu opišejo proizvodni proces in njegove pogoje. Glede uvoženih izdelkov je to izrazito povečala prodajo tistih, ki so proizvedeni po načelih poštene trgovine in proizvodnje. 

Morda pa je navzven najbolj opazna sprememba, ki jo je Najboljši sosed naredil ob svojih trgovskih centrih. Najprej je premislil njihovo socialno vlogo. Dejstvo je, da so danes nakupovalni centri v veliki meri prevzeli vlogo javnega kraja. Stojnice, trgi, tržnice, bazarji so od nekdaj kraj srečevanja. To je človeška potreba, ki so jo konvencionalni trgovski centri uspešno ugrabili in usmerili v zgolj maksimiziranje potrošništva. Centri Najboljšega soseda poskušajo vrniti del te vloge. Vsak nakupovalni center ima več prostorov, namenjenih  javni uporabi, ki jo upravlja lokalna skupnost in civilna družba. 

Nakupovalni centri Najboljšega soseda so tudi spremenili svojo arhitekturno in prostorsko organizacijo. Z energetsko samooskrbo, lastnimi sončnimi elektrarnami in uporabo geosond za pomoč pri ogrevanju prostorov, so sprožili široko spremembo načrtovanja poslovnih prostorov v državi. Konvencionalni nakupovalni centri so osredotočeni na pripadajoče parkirišče – cilj Najboljšega soseda je nakupovalni center, ki ima namesto parkirišča zelen park. Temu se približujejo z vključitvijo javnega prevoza, naročanja in dobave prek spleta in kolesarsko mrežo. 

Prepričani so, da je Najboljši sosed trgovska veriga prihodnosti, in mislim, da imajo prav.

Thursday, 23 March 2017

Fosilna zvijača

Največji energetski objekt, ki se bo v prihodnjih letih gradil v Sloveniji, je spet termoelektrarna na fosilni vir – vsaj 120 milijonska naložba za novo plinsko termoelektrarno-toplarno Ljubljana. Kaj je s tem narobe?

1. Termoelektrarno bodo v celoti zgradili z državno subvencijo. To pomeni, da v času državne in globalne zaveze, da bomo storili vse za nadomestitev fosilnih virov energije, v tem primeru z javnim denarjem aktivno podpiramo nov vir toplogrednih izpustov iz fosilnih virov.


2. Vir državne subvencije bo sklad, v katerem se nabirajo sredstva za razvoj obnovljivih virov energije. Zvijača je mogoča, ker se sklad imenuje "Shema za razvoj obnovljivih virov energije in soproizvodnjo toplote in električne energije [SPTE]" Pod SPTE je seveda skrita legitimacija za subvencijo elektrarne na fosilna goriva. Imeti isti sklad, ki podpira obnovljive vire in financira fosilne je približno tako, kot če bi imeli "sklad za spodbujanje kolesarjenja in nakupe dieselskih tovornjakov". Iz katerega bi večina sredstev šla za tovornjake. še več, denar za to shemo, iz katere so bo gradila termoelektrarna na fosilni vir, priteka iz tako imenovanega prispevka za zeleno energijo, ki ga plačujejo porabniki elektrike.

3. Nova termoelektrarna na plin ne bo v celoti zamenjala stare na premog. Ljubljanska termoelektrarna na premog bo delovala še naprej. Od premogovnih treh blokov naj bi se po izgradnji plinskega zaprla starejša dva, a ob tem velja ugotoviti, da je tretji, ki bo ostal, skoraj tako močan kot druga dva skupaj. Argument, da s plinom nadomeščajo premog, je torej zelo delno veljaven.

4. Za koliko časa bomo l. 2020 zgradili spet novo (za TEš) termoelektrarno na fosilna goriva? Evropski podnebni načrt predvideva zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov za 40% do 2030, za 60% do 2040 in za 80% do 2050. Namesto da bi jih opuščali, pa jih gradimo. Ali pa jih gradimo in hkrati načrtujemo njihovo opuščanje? Skrajni čas je, da se javna sredstva in načrtovanje novih energetskih objektov usmerijo v opuščanje fosilnih virov, kakor nalagajo podnebne zaveze, ne pa obratno.

5. Alternativa obstaja. Ob ustrezni organizaciji in državni politiki je mogoče za proizvodnjo toplote in električne energije v Ljubljani premog v celoti zamenjati z obnovljivimi viri – s termoelektrarno-toplarno na lesno biomaso iz domačih virov in spremljajočim razvojem fotovoltaike po strehah mestnih zgradb.

6. Tehnični ugovori proti temu izhajajo preprosto iz tega, da je plin tehnično najlažja možnost, ne pa iz tega, da bi bila alternativa tehnično nemogoča. Predstavnik Energetike Ljubljana navaja problem onesnaženja s prašnimi delci, ki naj bi ga povzročala elektrarna na lesno biomaso.  A seveda obstajajo naprave na lesno biomaso, ki te izpuste ustrezno filtrirajo. Problem prašnih delcev povzročajo individualna kurišča in promet, ne pa potencialna sodobna naprava z ustreznimi in obstoječimi tehničnimi rešitvami. Drugi ugovor je nezadostna in nezanesljiva oskrba z lesno biomaso iz domačih virov. A vendar ta nezadostnost ni neizogibna in dana, vendar le smo, kot politiki radi poudarijo, ena najbolj gozdnatih držav! Naravne ovire ni, vse je v organizaciji procesa. Predsednik vlade je nedavno poudarjal energetsko vlogo gozda, naj torej državne politike in subvencije omogočijo trajnostni način njene izrabe, namesto da subvencionirajo najlažjo fosilno rešitev.



Tuesday, 21 February 2017

Pariški podnebni sporazum: zaplet med vlado in parlamentom

Glede slovenske pozicije v Pariškem podnebnem sporazumu se je zgodil zanimiv obrat. Letos namreč na ravni Evropske unije potekajo ključna interna pogajanja, kako bo EU in njene posamezne države članice uresničevale zaveze, h katerim so se zavezale kot celota.

Uredbena podlaga, ki jo bodo države EU sprejemale, je (navajam skrajšano) »Uredba Evropskega parlamenta in Sveta o zavezujočem letnem zmanjšanju emisij toplogrednih plinov« in  »Uredba o mehanizmu za spremljanje emisij toplogrednih plinov«.  Slovenska vlada je o teh uredbah sprejela predlog stališča in ga po pravilih posredovala Državnemu zboru. Vladni predlog se v glavnem z EU predlogo strinja.

Obrat se je zgodil na Odboru za zadeve Evropske unije konec januarja.  Po Zakonu o sodelovanju med državnim zborom in vlado v zadevah Evropske unije namreč DZ, v tem primeru zanj ta odbor, »sodeluje pri oblikovanju stališč Republike Slovenije pri tistih zadevah EU, ki bi po svoji vsebini v skladu z ustavo in zakoni spadale v njegovo pristojnost.«

Na tem odboru je torej poslanec dr. Franc Trček (Združena levica) predlagal nekaj bistvenih amandmajev k vladnemu predlogu, ki so bili nazadnje na odboru tudi sprejeti. To stališče pa gre kar močno dlje od vladnega glede ambicioznosti podnebnih zavez in ciljev. Na primer:

- V parlamentarni odločitvi je kot stališče Republike Slovenije zapisano
»Republika Slovenija si bo v pogajanjih dodatno prizadevala za povečanje ciljnih vrednosti zmanjšanja skupnih emisij TPG na ravni EU za najmanj 55 % do leta 2030, pri čemer morajo emisije v ne-ETS sektorju znašati najmanj 47 %. Republika Slovenija si bo prizadevala tudi za črtanje vseh posebnih pravic nekaterih držav članic pri izračunih emisij na tem področju.«
To pomeni, da bi Slovenija imela pridržek k temeljnim ciljem EU glede zmanj šanja izpustov (40%) v smislu, da bi si znotraj EU prizadevala, da bi bilo zmanjanjšanje še večje (najmanj 55%).

- Parlamentarna odločitev posega tudi neposredno v zaveze Slovenije, kakršne so bile kot izhodišče zastavljene sedaj: namesto 15% zmanjšanja izpustov za Slovenijo pogajalcem nalaga, naj za Slovenijo zastopajo 30% zmanjšanje do l. 2030:
»Republika Slovenija se ne strinja s predlaganim 15 % nacionalnim ciljem zmanjšanja emisij TGP do leta 2030 v primerjavi z letom 2005 in si bo v nadaljnjih pogajanjih zavzela za povišanje tega cilja na 30 %.«
 - Parlamentarna odločitev nasprotuje kompromisom, ki nekaterim državam, ki so velike onesnaževalke, omogoča »prilagodljivost«, torej popuste v sistemu trgovanja z emisijami.

»Republika Slovenija se ne strinja s predlaganim 15 % nacionalnim ciljem zmanjšanja emisij TGP do leta 2030 v primerjavi z letom 2005 in si bo v nadaljnjih pogajanjih zavzela za povišanje tega cilja na 30 %.«
- In nazadnje, parlamentarna odločitev posega v »zlati standard« podnebnih popustov za Slovenijo, torej popustov, ki smo jih od Kjotskega sporazuma uveljavljali s sklicevanjem na gozdove kot ponore CO2. Uveljavljanju teh popustov že ves čas močno nasprotujejo številni okoljevarstveniki:

»Republika Slovenija nasprotuje upoštevanju ponorov iz naslova krčitve gozdov, pogozdovanja ter gospodarjenja z njivskimi površinami in travniki, ki se lahko upoštevajo pri izračunu nacionalnih emisij TPG. Slovenija se bo tudi odpovedala predlagani količini 1,3 Mt CO2 ekv neto odvzemov iz sektorja rabe tal, spremembe rabe tal in gozdarstva (LULUCF), ki bi jo lahko kot ponor uveljavila v primeru preseganja letnih dodeljenih emisij, in si bo prizadevala uresničevati določbe Pariškega sporazuma brez upoštevanja ponorov, prizadevala pa si bo tudi, da bi to veljalo za vse ostale države članice.«
V resnici parlamentarno stališče praktično popolnoma spremeni dosedanja izhodišča Slovenije in bi, če jih bi vlada res zagovarjala na ravni EU, Slovenijo postavila kot voditeljico najbolj ambicioznega programa zmanjšanja izpustov. Seveda, zavzetje takega stališča na ravni EU bi moralo nujno pomeniti tudi korenito spremembo lastne podnebno-energetske politike, vključno z zaprtjem termoelektrarn v šoštanju.

Ker politična večina do sedaj takšnih namer ni kazala, lahko dovolj upravičeno domnevamo, da so radikalna stališča, ki jih je na odboru predlagal Trček, sprejeli skoraj »po pomoti«, v trenutku nepozornosti.

Kaj se bo zgodilo sedaj? Možnih je več scenarijev. Prvi, a žal najmanj verjeten je, da sprejeta odločitev na parlamentarnem  Odboru za EU predstavlja prelomno točko za slovensko podnebno politiko, da bo država prehod v brezogljično družbo od sedaj naprej postavila kot prvo prioriteto notranje in zunanje politike. Drugi scenarij je, da vlada te odločitve v EU dogovorih ne bo upoštevala. To ji morda omogoča 4 10. člen Zakona o sodelovanju med državnim zborom in vlado v zadevah EU, ki pravi »Kadar vlada pri uveljavljanju stališč Republike Slovenije iz prejšnjega odstavka zaradi poteka pogajanj v institucijah EU oceni, da njihova uveljavitev ali popolna uveljavitev ni izvedljiva ali ne bi bila v korist Republiki Sloveniji, lahko odloči drugače.« Tretji scenarij je, da bo parlamentarna večina na nek način spremenila svojo odločitev izpred meseca. Nerodno. 

Monday, 13 February 2017

Evropska ocena slovenske okoljske politike

Evropska komisija je februarja 2017 objavila delovni dokument »Pregled izvajanja okoljske politike EU« za posamezne države članicePoročilo je zanimivo in na sistematičen način povzema področja, kjer je slovenska okoljska politika nezadostna iz vidika najvisjih standardov EU. Poročilo vsebuje tudi nekatere pozitivne ugotovitve (na katere se je v svojem sporočilu za javnost osredotočila vlada).  Za kritično javnost, ki spremlja okoljsko politiko, povzemam nekaj bolj deficitarnih poudarkov in tako tem, glede katerih moramo okoljski politiki posebej dihati za ovratnik. V poročilu zapisana trditev "Slovenija je ena od držav z največjim številom primerov kršitev okoljske zakonodaje" namreč sploh ni v redu. 

Udeležba javnosti

Opozorilo glede položaja, ki ga okoljske nevladne organizacije dobro poznajo:
Na splošno so veljavna pravila in določbe v Sloveniji glede dostopa do upravnih pritožb in sodnega pregleda predvidljive in pregledne. Vendar pa okoljevarstvene NVO še vedno nimajo procesnega upravičenja v številnih okoljskih sektorjih.
Dostop do okoljskih podatkov
Ocene poročil o spremljanju in prostorske informacije, ki jih je Slovenija objavila na geoportalu INSPIRE,125 kažejo, da nekatere prostorske informacije, potrebne za oceno in izvajanje okoljskega prava EU, niso bile dane na voljo ali niso dostopne. Te manjkajoče prostorske informacije so večinoma podatki o okolju, ki jih je treba dati na voljo v skladu z veljavnimi predpisi okoljskega prava EU o poročanju in spremljanju.
Kršitve evropske zakonodaje
Slovenija je ena od držav z največjim številom primerov kršitev okoljske zakonodaje in preiskav v okviru sistema Pilot EU. Večina jih je povezanih z zakonodajo na področju ravnanja z odpadki, zraka in industrijskih emisij ter z varstvom narave.
Odpadne vode

To je že dolgo ena izmed pomembnejsih bolečih okoljskih točk Slovenije. Evropska direktiva o čisčenju komunalne vode , ki jo Slovenija se ne izpolnjuje, je kot dolg navedena že v pristopni pogodbi, a se zdaleč ni izpolnjena.
Kar zadeva izvajanje direktive o čiščenju komunalne odpadne vode, je morala Slovenija zagotoviti skladnost do 31. decembra 2015. Slovenija zaostaja pri izvajanju direktive: zadnji sporočeni podatki (2012) so zadevali skladnost Slovenije s prvim in drugim prehodnim rokom (2008 in 2010) ter so kazali, da je zahteve direktive v zvezi z zbiranjem izpolnilo samo devet aglomeracij, zahteve v zvezi s sekundarnim čiščenjem pa samo štiri aglomeracije. Strožji postopek čiščenja v skladu s členom 5 direktive o čiščenju komunalne odpadne vode se opravi za samo 33,9 % zbrane odpadne vode. Komisija izvaja nadaljnje ukrepe v zvezi z navedeno neskladnostjo.
Mednarodni sporazumi
Dejstvo, da nekatere države članice niso podpisale in/ali ratificirale številnih večstranskih okoljskih sporazumov, ogroža izvajanje okoljske politike, tudi znotraj Unije, pa tudi verodostojnost Unije pri povezanih pogajanjih in na mednarodnih srečanjih … Slovenija je podpisala in ratificirala skoraj vse večstranske okoljske sporazume. Podpisala je Protokol k Barcelonski konvenciji o varstvu Sredozemskega morja in Nagojski protokol, vendar ju še ni ratificirala.
Pomanjkljiva skrb za podzemne vode
Kar zadeva podzemno vodo, je bil sprejet previdnostni pristop, ki vključuje prepoved neposrednega odvajanja v podzemno vodo in zahtevo za spremljanje teles podzemne vode.  Vendar je težko ugotoviti, ali je to realno, saj imajo prvi načrti upravljanja povodja na podlagi okvirne direktive o vodah nekatere pomanjkljivosti, ki povzročajo  negotovost glede stanja in učinkovitosti programov ukrepov. Zlasti so bile pomanjkljive metodologije za oceno stanja vodnih teles. Poleg tega je bilo uveljavljenih več izjem.
Onesnažen zrak in delci P10
Poleg tega je treba opozoriti, da na več območjih število in vrsta postaj za spremljanje kakovosti zraka ne izpolnjujeta pravil EU. … Ocenjuje se, da z zdravjem povezani zunanji stroški onesnaževanja zraka v Sloveniji presegajo 988 milijonov EUR na leto (prilagojeno za dohodek, 2010), vključujejo pa notranjo vrednost polnega zdravega življenja in tudi neposredne stroške za gospodarstvo. Ti neposredni gospodarski stroški se nanašajo na 511 000 delovnih dni, ki se vsako leto izgubijo zaradi bolezni, povezanih z onesnaževanjem zraka, pri čemer povezani stroški za delodajalce znašajo 50 milijonov EUR na leto (prilagojeno za dohodek, 2010), za zdravstveno varstvo več kot 3,6 milijona EUR na leto (prilagojeno za dohodek, 2010), za kmetijstvo (izgube pridelkov) pa 21 milijonov EUR na leto (2010)
Pomanjkljivo spremljanje okoljskega stanja morja
V Sloveniji določitev dobrega okoljskega stanja leta 2013 na splošno ni bila dovolj jasna in večinoma ni bila v celoti usklajena z okoljskimi ciljnimi vrednostmi, ki jih je oblikovala. Seznam vrst, ki jih je izbrala Slovenija in so zajete z opredelitvijo dobrega okoljskega stanja, je vključeval samo zaščitene habitate/habitate s seznama ter ni zajemal rib ali glavonožcev. Nekateri deskriptorji so bili neustrezno opredeljeni in so bili na visoki ravni, manjkale so mejne ali referenčne vrednosti, hkrati pa ti deskriptorji tudi niso presegali veljavne zakonodaje. Slovenija odtlej sodeluje z drugimi sredozemskimi državami podpisnicami Barcelonske konvencije, da bi odpravila nekatere od teh pomanjkljivosti.
Triglavski narodni park
Vsa območja so bila določena kot posebna ohranitvena območja (POO), vendar sta izvajanje na terenu ter izvrševanje kazni in inšpekcijskih pregledov še naprej pomanjkljiva. Na primer v nedavno sprejetem načrtu upravljanja Triglavskega narodnega parka, edinega narodnega parka v Sloveniji in enega najstarejših v EU, katerega velik del pokriva omrežje Natura 2000, sta bila neučinkovitost inšpekcijskih služb in neučinkovito izvajanje zakonodaje navedena med glavnimi izzivi.
Slabšanje stanja habitatov
Po podatkih iz najnovejšega poročila o stanju ohranjenosti habitatov in vrst, zajetih z direktivo o habitatih (ki zajema obdobje 2007–12), je bilo stanje ohranjenosti ocenjeno kot ugodno za samo 43 % habitatnih tipov in 29 % vrst(EU-27: 16 %). Poleg tega je bilo stanje ocenjeno kot neugodno – nezadostno za 28 % (EU-27: 47 %) in kot neugodno – slabo za 28 % (EU- 27: 30 %). Kar zadeva vrste, je bilo leta 2013 stanje ohranjenosti ocenjeno kot ugodno za 29 % vrst (EU-27: 23 %), kot neugodno – nezadostno za 41 % (EU-27: 42 %) in kot neugodno – slabo za 11 % vrst (EU-27: 18 %). Število habitatnih tipov z neugodnim – slabim stanjem se povečuje, dokazi pa kažejo, da habitate vse bolj ogroža kmetijstvo.
Zelena ekonomska politika
V Sloveniji se je produktivnost virov (tj. kako učinkovito se v gospodarstvu uporabljajo materialni viri za ustvarjanje bogastva)6 v zadnjih desetih letih na splošno izboljšala. Vseeno pa je še naprej manjša od povprečja EU, zlasti v primerjavi z EU-15. Kot je prikazano na sliki 1, je leta 2015 dosegla 1,35 EUR/kg, medtem ko je bilo povprečje EU 2,0 EUR/kg.Slovenija ima na voljo številne priložnosti in se spopada s številnimi izzivi pri prehodu na krožno gospodarstvo in pri razvoju ekoinovacij. Po eni strani je tretja najbolj gozdnata država v Evropi z velikim naravnim kapitalom, visoko stopnjo biotske raznovrstnosti in bogatimi naravnimi habitati. Po drugi strani se še naprej spopada z  gospodarskimi in sistemskimi izzivi, ki ne olajšujejo ali spodbujajo prehoda na krožno gospodarstvo.