Friday, 19 August 2016

Uredba o onesnaženju tal - vprašanja, ki terjajo odgovor

Ministrstvo za okolje mora odgovoriti na nekaj resnih vprašanj v zvezi z spremembami politike varstva pred onesnaževanjem tal.  Mislim, zares odgovoriti, vsebinsko in strokovno utemeljeno, z argumenti in pojasnili na način, ki ga lahko razumemo tudi nestrokovnjaki, brez refleksa birokratske samoobrambe in zatekanja v pravno in institucionalno krožnost sklicevanja na nekoga drugega.  Ob argumentiranih opozorilih nekaterih okoljevarstvenikov (Macerl, AAG) ki so spremembe zakonodaje brali podrobneje, to lahko gotovo terjamo tudi kot širša zainteresirana javnost.

Glavno vprašanje se nanaša na spremembo kriterijev in metodologije onesnaženja tal. Ob pregledu številk se je težko izogniti občutku, da se z novo zakonodajo povečuje toleranca koncentracij strupenih snovi v tleh.  Do sedaj je te vrednosti določala Uredba o mejnih, opozorilnih in kritičnih imisijskih vrednostih nevarnih snovi v tleh  iz l. 1996, zdaj pa naj bi jo nadomestila Uredba o stanju tal, ki je prav sedaj v procesu sprejemanja na vladi.

Prva težava primerjave obeh uredb je temeljna sprememba metodologije.  Sedaj veljavna uredba (1996) namreč določa tri stopnje onesnaženja – mejno vrednost, opozorilno vrednost in kritično vrednost. Nova uredba govori le o enem standardu kakovosti tal – stanje onesnaženosti tal je lahko le dobro ali slabo glede na določen kriterij. Vendar pa na novo uvaja štiri kategorije zemljišč  (otroška igrišča, kmetijska zemljišča, stanovanjska območja, industrijska območja, druga območja) in za vsako določi svoj prag dobrega oz. slabega stanja tal. Drugače povedano, stara uredba je določala več stopenj onesnaženja, ni pa jih ločevala glede na rabo tal, nova pa določa le eno mejno stopnjo, vendar se ta razlikuje glede na različne rabe tal.

Primer:  po stari, sedaj veljavni uredbi so bile mejne vrednosti za živo srebro 0,8 mg/kg suhih tal (mejna vrednost), 2 mg/kg (opozorilna vrednost), 10 mg/kg (kritična vrednost). Po novi uredbi  je za živo srebro standard kakovosti tal 2 mg/kg (otroška igrišča), 5 mg/kg (kmetijska zemljišča, stanovanjska območja, druga območja), 80 mg/kg (industrijska območja).

Podoben vzorec opazimo pri drugih snoveh. Skoraj povsod se toleranca povečuje, najmanj pri kategoriji »otroških igrišč«, najbolj pa pri »industrijskih območjih«.  Za svinec sedaj veljajo 85 mg/kg suhih tal (mejna vrednost), 100 mg/kg (opozorilna vrednost) in 530 mg/kg (kritična vrednost). Nova uredba sicer za otroška igrišča ohranja nižjo vrednost (150 mg/kg), ki pa je še vedno višja od stare opozorilne, za industrijska območja pa kot kriterij dobrega stanja tal dopušča kar 2000 mg/kg, torej štirikrat več od stare kritične vrednosti.

Enako pri organskih snoveh. Za kategorijo »insekticidi na bazi kloriranih ogljikovodikov  DDT/DDD/DDE« so sedaj vrednosti 0,1 mg/kg (mejna), 2 mg/kg  (opozorilna), 4 mg/kg (kritična). Nova uredba je precej bolj sproščena in kot dobra tla določa 2 mg/kg (otroška igrišča), kar je bilo prej že čez mejno vrednost, 4 mg/kg (kmetijska zemljišča), za industrijska območja pa se praga sploh ne določa, torej se tam koncentracija teh snovi sploh ne upošteva kot kriterij onesnaženosti tal.
Zadnji primer je izrazit pri onesnaženju tal z mineralnimi olji. Po stari uredbi so bile vrednosti 50 mg/kg (mejna), 2500 mg/kg (opozorilna), 5000 mg/kg (kritična). Nova uredba  ohranja 50 mg/kg za otroška igrišča, za ostale rabe  - kmetijska zemljišča (!), stanovanjska območja, industrijska območja, pa kriterija sploh več ne navaja, kar pomeni, da to za te rabe ne bo več »po defaultu« parameter kvalitete tal.

Drugo vprašanje, na katerega mora odgovoriti ministrstvo je torej, kako se primerjajo kategorije mejne, opozorilne in kritične vrednosti z kategorijami različne rabe tal. Kako naj to spremembo kriterija beremo občani? Okoljevarstvena skupina AAG je v svojem  prispevku v javni obravnavi nove uredbe na več mestih  po moje zelo utemeljeno opozorila na neskladnost z obstoječo okoljevarstveno zakonodajo. Ta namreč jasno opredeljuje pragove, ki jih določa stara uredba:  Zakon o varstvu okolja npr. kritično obremenitev določa kot »s predpisom določena vrednost obremenitve, nad katero so škodljivi vplivi na človekovo zdravje za vse prebivalce verjetni že pri kratkotrajni izpostavljenosti in pri kateri so potrebni takojšnji ukrepi.« V novi uredbi pa kritične obremenitve ni več.


In nazadnje, ne morem se izogniti asociaciji na nedavno spremembo Zakona o varstvu okolja, do katere smo bili v okoljski skupnosti tako kritični. Eden izmed naših glavnih ugovorov je bil proti možnosti zniževanja  najvišjih standardov za industrijske onesnaževalce, ki ga novi  zakon sedaj v določenih primerih dopušča. Odgovor ministrstva je bil, bodite brez skrbi, do znižanja standardov ne bo prišlo na območjih, ki so okoljsko degradirana. Eden glavnih kriterijev te degradacije je prav onesnaženost tal. A glej, le nekaj mesecev po sprejemu zakona prihaja tale uredba, ki prav za industrijska območja radikalno liberalizira in znižuje kriterij onesnaženosti tal!

No comments:

Post a Comment

Note: only a member of this blog may post a comment.