Monday, 5 December 2016

Mi in svetovni dan tal

5. december so Združeni narodi razglasili za svetovni dan tal. Problem vse večje izčrpanosti prsti je ena najbolj spregledanih dimenzij globalne okoljske krize. »Predstavljajte si čudovit svet, planet, na katerem ni več grožnje podnebnega zloma, izgube pitne vode, terorizma, vojne … Tedaj bi bili gotovo izven velike nevarnosti? Žal. Tudi če bi bilo vse ostalo čudežno urejeno, je z nami konec, če ne rešimo problema, ki se obravnava kot tako marginalen in irelevanten, da o njem v časopisih včasih mesece ne preberete nič … Lastniki zemlje po svetu so udeleženi v orgiji uničevanja prsti, ki je tako intenzivna, da ima svet po oceni Organizacije za prehrano in kmetijstvo ZN v povprečju le še za 60 let takšnih rastnih pogojev za kmetijske rastline … ZN ocenjujejo, da bi glede na globalne potrebe po hrani letno potrebovali 6 milijonov hektarov novih kmetijskih zemljišč, namesto tega pa vsako leto izgubimo 12 milijonov hektarov zaradi degradacije prsti. Pokvarimo jo, nato se premaknemo naprej, in na poti uničujemo tropske gozdove in ostale dragocene habitate,« je situacijo v članku povzel George Monbiot.

Na spletni strani, ki jo je FAO objavila ob današnjem dnevu prsti, so na grafičen način prikazali glavne grožnje funkcijam prsti od erozije do neravnovesja hranilnih snovi in globalne trende, ki ne kažejo dobro.



Slovenija glede tega ni izolirana. Novo Poročilo o okolju (2016, osnutek) problem obravnava v poglavju »Tla«, kjer kot najbolj zaskrbljujoča obravnava dva faktorja, erozijo in pozidavo zemljišč.

Izguba rodovitne zemlje zaradi erozije je po teh ocenah v Sloveniji druga največja v Evropski uniji:

»Iz Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2014-2020 izhaja, da je na kmetijskih zemljiščih vodna in vetrna erozija najintenzivnejša na njivah. Ocenjena stopnja izgube tal zaradi vodne erozije na podlagi RUSLE (Revised Universal Soil Loss Equation) modela znaša 7,4 t/ha/leto, kar je druga največja vrednost v EU-28. Visoko vrednost gre pripisati kombinaciji visoke erozivnosti padavin in strmi topografiji. Ocena RUSLE modela je, da je v Sloveniji z zmerno do močno vodno erozijo prizadetih 269.900 ha oziroma 37,1 % kmetijskih zemljišč.« (Poročilo 2016 [Osnutek], str. 118)

Največja grožnja pa so pozidave, ki za vselej uničijo rodovitna tla:

»Najbolj izrazito grožnjo tlom in zagotavljanju njihove ekosistemske funkcije predstavlja prekrivanje in tesnjenje tal z različnimi nepropustnimi materiali oziroma pozidava zemljišč, ki pomeni trajno uničenje tal. Iz Kazalcev okolja, Tla in površje, ki jih vodi Agencija RS za okolje, iz kazalca Pozidava izhaja, da je bilo v obdobju 2008 - 2012 na novo pozidanih površin 13.024 ha oziroma dnevno 8,9 ha, pri čemer je povečan obseg pozidanih površin najvišji na kmetijskih zemljiščih. Največ novih pozidanih površin se pojavlja na območju travinja (6.208,1 ha), v kategoriji gozd 3.274,2 ha in v kategoriji njive 1550,5 ha.« (Poročilo 2016 [Osnutek], str. 118)

V nadaljevanju avtorji zapišejo, da zaradi pomanjkanja zanesljivega podatka o obsegu pozidave slika morda ni v celoti realna. Je morda še slabša? Obeti vsekakor niso dobri. Kaj naj si mislimo o razumevanju problema, če v tej situaciji najboljša kmetijska zemljišča, ki jih Slovenija res nima prav veliko, brez premisleka, torej s hitrim in interventnim zakonom, določimo za trajno uničenje s spremembo v industrijsko cono. Govorimo seveda o področju pri Hočah in avtomobilski lakirnici, ki naj bi stala tam. Ker »očitno potencialni vlagatelj ne želi drugih lokacij.« (Delo, 17.11.2016) Bo 100 hektarov uničenja rodovitnih tal plačal investitor? Ne, uničenje bomo celo plačali sami z 10 milijoni državnega denarja, ki jih bo vlada namenila za ureditev cone kot darilo prihajajoči tovarni.


Globina nerazumevanja pomena tal je resnično brez dna in jo dodatno ilustrira izjava vladnega ministra, ki  pove »A ko damo na tehtnico 2500 delovnih mest, se bom s težkim srcem, a zavestno, odločil za zadnje. Seveda pa to ne pomeni, da ne bomo spoštovali zakonodaje. Dolžni smo zagotoviti nadomestnih sto hektarjev kmetijske zemlje.« (Intervju Z.Počivalšek, Delo SP 3.12.2016) Nadomestna kmetijska zemlja je lep pravni evfemizem, ki prekriva vso resnico ogroženosti tal, ki so ji ZN posvetili današnji dan. Kmetijske zemlje ni mogoče nadomestiti. Ko jo boste z avtomobilsko tovarno uničili, jo bo v Sloveniji in na Zemlji 100 hektarov manj.

Friday, 25 November 2016

Slovenija v Yaleovem okoljskem indeksu

Indeks stanja okolja (Environmental Performance Index) ameriške univerze Yale je Slovenijo uvrstil na visoko peto mesto, kar mora biti razveseljivo. Predsednik vlade je to poudarjeno omenil tudi v razpravi o interpelaciji vlade ta teden. O epistemološki, ideološki in politični vlogi množice globalnih indeksov sicer lahko razpravljamo (uvrstitve na raznih »indeksih ekonomske svobode«, ki jih pripravljajo neoliberalni think-tanki v veliki meri odražajo ideološko agendo in politični program teh inštitucij), a Yaleov okoljski indeks se zdi informativen in argumentiran na strokovno nepristranski način.

Da bi dobili od njega čim boljšo informacijo, ga je vredno prebrati tudi onstran kompozitne končne ocene. Kako stoji Slovenija glede posameznih komponent, ki ga sestavljajo?

Dve veliki področji, ki jih pokriva indeks, so določili kot vpliv okolja na zdravje (environmental health) in ohranjenost oziroma vitalnost ekosistema (ecosystem vitality).

V slednjem je Slovenija zelo visoko ocenjena na področju biodiverziteta in habitat, ki meri varovana območja narave in varstvo vrst – tu je indeksirana z najvišjo možno oceno. Na področju stanja gozdov je na 15. mestu med državami z oceno 85 od možnih 100. Glede vodnih virov, kar vključuje obravnavo odpadnih voda, je na 33.mestu z oceno 87/100. Pri kmetijstvu je na 69. mestu s sicer visoko oceno 92/100. Na področju podnebja in energetike na 37.mestu, 82/100.

V širšem področju vpliva okolja na zdravje je v podpodročju izpostavljenosti okoljskim tveganjem na 35. Mestu (89/100), vode in sanitarnih razmer na 29.mestu z visoko oceno 98/100, najnižje je uvrščena na področju kvalitete zraka, 100. mesto med državami z oceno 78/100, med prvimi petimi državami v končnem indeksu je Slovenija po tej komponenti tudi najslabša.

Generalno je torej na vseh področjih, z izjemo kvalitete zraka, ocena Slovenije primerljivo visoka. Avtorji indeksa omogočajo tudi vpogled v vse posamezne indikatorje, iz katerih so sestavili zgornje ocene (link na excel tabelo). Negativno izstopajoči so spet podrobnejše ocene kvalitete zraka – v kategoriji preseganje prašnih delcev PM2,5  je ocena 66/100, pri izpostavljenosti NO2  52/100.
 Najnižja med prvo deseterico na končnem indeksu je ocena trenda izpustov CO2 na proizvedeno KwH električne energije – 80/100 točk.

Kakšen nauk lahko nazadnje potegne okoljska politika iz podatkov okoljskega indeksa, ki ji po generalni uvrstitvi kar laska? Na misel mi pride poanta, ki jo večkrat slišim od izkušene starejše generacije naših okoljskih strokovnjakov: Slovenija ima na splošno dobro ohranjeno in zdravo okolje, kar je posledica tako naravnih danosti, zgodovinskih okoliščin in nekaterih dobrih politik v preteklosti (npr. gozdarstva) in sedanjosti. To je naša sreča, ampak tudi nesreča – prepričanje v splošno ugodno stanje včasih preprečuje, da bi bolj aktivno izvajali okoljske politike tam, kjer stanje ni tako dobro, in predstavlja nevarnost, da z odsotnostjo ali napačnimi ukrepi dobro stanje poslabšamo.

Tako ne preseneča, da imamo najslabše ocene prav glede področji, ki po svoji naravi terjajo najbolj aktivne in kompleksne  politične ukrepe:  onesnaženost zraka in fosilna energetika.

Komponente EPI


Wednesday, 24 August 2016

Dovoljeno onesnaženje bo večje, a kaj potem, saj sledimo nemškim standardom

Ministrstvo za okolje se je danes odzvalo na kritike predloga nove uredbe o stanju tal. V odgovoru zapišejo, da zakonodajalec »nikakor ni želel zmanjšati pomena oziroma izničiti prizadevanja za varstvo zdravja ljudi in okolja«.  Istočasno branijo svojo rešitev, ki za industrijska območja radikalno sprošča standarde onesnaženosti tal.  Za  več onesnaževal bo  njihova koncentracija na teh območjih po novem sistemu višja za nekajkrat.  Za živo srebro recimo več kot 8-krat višja kot je sedanja kritična vrednost.

Vedno bolj jasno je tudi, v čem je dejansko problem. Novi sistem, ki se odpoveduje univerzalnim kritičnim vrednostim in jih zamenjuje za kritične vrednosti, določene glede na kategorije rabe tal, res ne zmanjšuje bistveno kriterijev za občutljiva območja rabe, kot so npr. otroška igrišča. Zato v odgovoru ministrstvo prav igriščem namenja toliko besed in zagotovil. A to je le PR poskus zakrivanja bistvene spremembe:  možnosti veliko večje zakonite onesnaženosti  na industrijskih območjih.

Povsem v skladu z usmeritvijo ministrstva ob drugih primerih se zdi interpretacija, da je celotna kolobocija z spreminjanjem uredb o onesnaženosti tal v resnici namenjena zgolj in samo temu – sprostiti kriterije onesnaženosti za industrijo. To je v skladu z napovedano idejo o »odpravljanju administrativnih ovir« na področju okolja. Okoljska politika, kateri bistveni cilj je, da omejitve onesnaževanja ne bi ovirale podjetništva in industrije.

V odgovoru je še enkrat ponavljajo, da so za vzgled vzeli nekatere države EU, posebej Nemčijo in Avstrijo.  Poiskal sem nemški zakon o zaščiti tal pred onesnaževanjem . Zelo lepo se pokaže, se sicer določene vrednosti razlikujejo od slovenskega predloga, kjer pa boste našli skoraj popolno ujemanje, je glede vrednosti pri industrijski rabi tal. Slovenski zakonodajalec je prevzel iste vrednosti, kot jih ima Nemčija.


Nedvomno bo to argument, ki ga bomo v tej razpravi slišali mnogokrat. A vendar tudi ta argument zakriva dejstvo, da  je imela Slovenija do sedaj za onesnaženje industrijskih območji bistveno strožje standarde, in da jih sedaj bistveno sprošča. Ste potolaženi z bistveno povečanim onesnaženjem, ki ga napoveduje  Ministrstvo za okolje, saj  sledi nemškim standardom? 

Friday, 19 August 2016

Uredba o onesnaženju tal - vprašanja, ki terjajo odgovor

Ministrstvo za okolje mora odgovoriti na nekaj resnih vprašanj v zvezi z spremembami politike varstva pred onesnaževanjem tal.  Mislim, zares odgovoriti, vsebinsko in strokovno utemeljeno, z argumenti in pojasnili na način, ki ga lahko razumemo tudi nestrokovnjaki, brez refleksa birokratske samoobrambe in zatekanja v pravno in institucionalno krožnost sklicevanja na nekoga drugega.  Ob argumentiranih opozorilih nekaterih okoljevarstvenikov (Macerl, AAG) ki so spremembe zakonodaje brali podrobneje, to lahko gotovo terjamo tudi kot širša zainteresirana javnost.

Glavno vprašanje se nanaša na spremembo kriterijev in metodologije onesnaženja tal. Ob pregledu številk se je težko izogniti občutku, da se z novo zakonodajo povečuje toleranca koncentracij strupenih snovi v tleh.  Do sedaj je te vrednosti določala Uredba o mejnih, opozorilnih in kritičnih imisijskih vrednostih nevarnih snovi v tleh  iz l. 1996, zdaj pa naj bi jo nadomestila Uredba o stanju tal, ki je prav sedaj v procesu sprejemanja na vladi.

Prva težava primerjave obeh uredb je temeljna sprememba metodologije.  Sedaj veljavna uredba (1996) namreč določa tri stopnje onesnaženja – mejno vrednost, opozorilno vrednost in kritično vrednost. Nova uredba govori le o enem standardu kakovosti tal – stanje onesnaženosti tal je lahko le dobro ali slabo glede na določen kriterij. Vendar pa na novo uvaja štiri kategorije zemljišč  (otroška igrišča, kmetijska zemljišča, stanovanjska območja, industrijska območja, druga območja) in za vsako določi svoj prag dobrega oz. slabega stanja tal. Drugače povedano, stara uredba je določala več stopenj onesnaženja, ni pa jih ločevala glede na rabo tal, nova pa določa le eno mejno stopnjo, vendar se ta razlikuje glede na različne rabe tal.

Primer:  po stari, sedaj veljavni uredbi so bile mejne vrednosti za živo srebro 0,8 mg/kg suhih tal (mejna vrednost), 2 mg/kg (opozorilna vrednost), 10 mg/kg (kritična vrednost). Po novi uredbi  je za živo srebro standard kakovosti tal 2 mg/kg (otroška igrišča), 5 mg/kg (kmetijska zemljišča, stanovanjska območja, druga območja), 80 mg/kg (industrijska območja).

Podoben vzorec opazimo pri drugih snoveh. Skoraj povsod se toleranca povečuje, najmanj pri kategoriji »otroških igrišč«, najbolj pa pri »industrijskih območjih«.  Za svinec sedaj veljajo 85 mg/kg suhih tal (mejna vrednost), 100 mg/kg (opozorilna vrednost) in 530 mg/kg (kritična vrednost). Nova uredba sicer za otroška igrišča ohranja nižjo vrednost (150 mg/kg), ki pa je še vedno višja od stare opozorilne, za industrijska območja pa kot kriterij dobrega stanja tal dopušča kar 2000 mg/kg, torej štirikrat več od stare kritične vrednosti.

Enako pri organskih snoveh. Za kategorijo »insekticidi na bazi kloriranih ogljikovodikov  DDT/DDD/DDE« so sedaj vrednosti 0,1 mg/kg (mejna), 2 mg/kg  (opozorilna), 4 mg/kg (kritična). Nova uredba je precej bolj sproščena in kot dobra tla določa 2 mg/kg (otroška igrišča), kar je bilo prej že čez mejno vrednost, 4 mg/kg (kmetijska zemljišča), za industrijska območja pa se praga sploh ne določa, torej se tam koncentracija teh snovi sploh ne upošteva kot kriterij onesnaženosti tal.
Zadnji primer je izrazit pri onesnaženju tal z mineralnimi olji. Po stari uredbi so bile vrednosti 50 mg/kg (mejna), 2500 mg/kg (opozorilna), 5000 mg/kg (kritična). Nova uredba  ohranja 50 mg/kg za otroška igrišča, za ostale rabe  - kmetijska zemljišča (!), stanovanjska območja, industrijska območja, pa kriterija sploh več ne navaja, kar pomeni, da to za te rabe ne bo več »po defaultu« parameter kvalitete tal.

Drugo vprašanje, na katerega mora odgovoriti ministrstvo je torej, kako se primerjajo kategorije mejne, opozorilne in kritične vrednosti z kategorijami različne rabe tal. Kako naj to spremembo kriterija beremo občani? Okoljevarstvena skupina AAG je v svojem  prispevku v javni obravnavi nove uredbe na več mestih  po moje zelo utemeljeno opozorila na neskladnost z obstoječo okoljevarstveno zakonodajo. Ta namreč jasno opredeljuje pragove, ki jih določa stara uredba:  Zakon o varstvu okolja npr. kritično obremenitev določa kot »s predpisom določena vrednost obremenitve, nad katero so škodljivi vplivi na človekovo zdravje za vse prebivalce verjetni že pri kratkotrajni izpostavljenosti in pri kateri so potrebni takojšnji ukrepi.« V novi uredbi pa kritične obremenitve ni več.


In nazadnje, ne morem se izogniti asociaciji na nedavno spremembo Zakona o varstvu okolja, do katere smo bili v okoljski skupnosti tako kritični. Eden izmed naših glavnih ugovorov je bil proti možnosti zniževanja  najvišjih standardov za industrijske onesnaževalce, ki ga novi  zakon sedaj v določenih primerih dopušča. Odgovor ministrstva je bil, bodite brez skrbi, do znižanja standardov ne bo prišlo na območjih, ki so okoljsko degradirana. Eden glavnih kriterijev te degradacije je prav onesnaženost tal. A glej, le nekaj mesecev po sprejemu zakona prihaja tale uredba, ki prav za industrijska območja radikalno liberalizira in znižuje kriterij onesnaženosti tal!