Wednesday, 25 December 2013

10 najpomembnejših okoljskih zgodb l.2013, 1. del.

1. Marca je Termoelektrarna Šoštanj pričela črpati 440 milijonov vredno posojilo za gradnjo TEŠ 6. Pogoji, pod katerimi je Državni zbor posojilo odobril, so se medtem že podrli: med njimi cena velenjskega lignita, ki bo višja od pogojevane, in nova podražitev projekta, ki konec letošnjega leta  znaša več kot 1,4 milijarde evrov. Pogoj države za odobritev posojila je bila omejitev vrednosti na 1,3 milijarde.
A to ne bo ničesar spremenilo, kot niso ničesar spremenile neštete podražitve, ki so sledile prvotni oceni projekta na 600 milijonov l. 2004, in številna odkritja okoriščanj. To so prav dobro in dokumentirano (temeljito je zgodbo ves čas razkrival  ljubljanski Dnevnik in novinar Cirman)  vedeli vsi politiki in poslanci že lani, predlani, in tako naprej.
TEŠ 6 je največja slovenska okoljska katastrofa zato, ker za naslednja desetletja svojega obratovanja pomeni, da bomo polovico proizvedene elektrike pridobivali iz najbolj umazanega in ogljično intenzivnega energetskega vira, lignita. Za  domnevni nacionalni interes energetske samooskrbe smo v denarju plačali ogromno ceno, ne da bi resno odločali o drugih možnostih.
In nazadnje zna biti račun še tretjič napačen. Če se bo Evropa v prihodnjem desetletju vendarle odločila za resne podnebne ukrepe (kar seveda ni gotovo, je pa možno), smo pravkar zgradili  milijardo in pol (brez)vreden blok  betona. Kar je najbolj žalostno, to bi bil najboljši izid sage o elektrarni.

2. Kriza gozdarstva. Letos je na različnih ravneh postalo očitno, v kakšni slepi ulici je upravljanje z gozdom in lesom. Ne gre za to, da posekamo premalo lesa. Nasprotno, v državnih gozdovih se posek vsako leto povečuje. Vendar imamo v državnih gozdovih zaradi prenizkih koncesij od tega le malo koristi. Dobičke od prodaje lesa v tujino ustvarjajo predvsem posredniki. Zaradi kolapsa lesno predelovalne industrije ne ustvarjamo dodanih vrednosti in novih delovnih mest. Smo v paradoksnem položaju, ko imamo največji posek v zadnjih desetletjih, ki že vpliva na poslabšanje ekoloških vlog gozda, a istočasno od gozdarstva in lesarstva kot družba dobivamo najmanj koristi.
Letos je prišlo do zloma tudi v Zavodu za gozdove, ki s svojo javno gozdarsko službo predstavlja steber upravljanja gozdov na trajnostni način in v javno korist. Zaposlenim delavcem-gozdarjem je prekipelo zaradi stalnega povečevanja obsega dela in zmanjševanja sredstev.  Čeprav so skrbniki enega najbolj dragocenih naravnih virov države, gozdarji niso tako glasni in opazni, zato so se neusmiljeno znašli v škarjah varčevanja in interesov po privatizaciji njihove službe.
Na pozitivni strani se zdi, da vlada in pristojni minister Židan gozdarstvo in lesarstvo vendarle  umešča  višje med prioritete, kot je bilo to do sedaj. Po zamenjavi vodstva Zavoda za gozdove so temu obljubili občutno povečanje sredstev;  ustanovljen je bil korektno sestavljen strokovni svet, ki naj bi usmerjal pripravo nove gozdarske zakonodaje in obujanje lesne industrije. A vendar – leto 2013 je za gozd pomenilo dno. O vseh namenih bomo lahko sodili šele drugo leto, če bodo prinesli resničen preobrat.

3.   Povečanje obsega Nature 2000. Sredi leta je Slovenija končno in po več opozorilih Evropske komisije izpolnila svoje zaveze in povečala obseg zaščitenih območji za 480 km2 na dogovorjeno skupno površino 7683 km2. Natura predstavlja ogrodje naravovarstva, ki tudi zaradi evropske kontrole vsaj nekoliko ščiti naše naravno okolje pred kaotičnim slovenskim prostorskim načrtovanjem. A vse ni dobro. Decembra 2013 je država morala oddati poročilo o izvajanju Direktive o habitatih za obdobje 2007-2012, v katerem je ugotovljeno poslabšanje stanja naravnega okolja: »Primerjava med poročiloma iz leta 2007 in 2013 kaže, da je tam, kjer je prišlo do sprememb, stanje večinoma sedaj slabše - spremembe na boljše so redke.«

4.  Fracking v Petišovcih. Na plinskem polju pri Lendavi so že pred časom ugotovili potencial za črpanje naravnega plina po metodi hidravličnega drobljenja. Silovito povečanje tega načina črpanja plina  v ZDA  v zadnjem desetletju spremljajo številni primeri onesnaženja in degradacije življenjskega okolja za ljudi, zato je precej evropskih držav uvedlo moratorij na fracking. V Petišovcih so poskusna črpanja potekala tiho in brez večje pozornosti javnosti. Letos pa je podjetje Ascent, ki se poteguje za koncesijo, sporočilo, da ima politično podporo aktualne vlade in da bo pospešilo nadaljevanje projekta. Kot smo poročali na tem blogu, zaenkrat kaže, da je bil ta »optimizem« plinarjev vendarle prehiter.

5.   Moratorij na odstrel volkov. V Sloveniji v divjini živi med 31 in 41 volkov. Še l. 2012 je Ministrstvo za okolje dovolilo odstrel 8 živali. Strokovnjaki so opozarjali, da to resno ogroža stabilnost populacije te zaščitene vrste in to je Slovenijo začela opozarjati tudi Evropa. Letos je končno prišlo do spremembe in odločitve o odstrelu ni več narekovalo barantanje med zainteresiranimi strankami, kot vsa leta doslej, temveč strokovno mnenje. V lovni sezoni 2013-14 volkov ne bo dovoljeno streljati.  Dr. Miha Krofel, ki je eden glavnih strokovnjakov za volka pri nas, poudarja, da to ne bo povečalo škode, ki jo povzročijo volkovi: »»Zmotno pa je prepričanje, da se bo zaradi moratorija za odstrel povečala škoda na drobnici. Ta ni odvisna od lokalnega števila volkov, ampak predvsem od varovanja. Gostota volkov se tudi ne bo bistveno spremenila, saj so volkovi teritorialni in na vsakem območju živi le po en trop. Raziskave so pokazale, da ko se pri volkovih zmanjša smrtnost zaradi človeka, se poveča naravna smrtnost.«

Saturday, 14 December 2013

Sodba v imenu vnukov

V ZDA je skupina mladih tožnikov  proti zvezni vladi vložila tožbo zaradi neukrepanja glede podnebnih sprememb:
V sodnem sporu si prizadevamo doseči ustavno zaščito za prihodnje generacije na enak način, kot je Brown v. Board of Education vzpostavil enakopravno zaščito za Afro-američane …  Suverena načela Public Trust [načela anglo-saškega prava, ki ščitijo javno dostopnost nekaterih naravnih virov] v tem primeru predstavljajo ustavni temelj naše nacije, kakor so ga prepoznali ustanovitelji, in varujejo pogoje za življenje, ki jih naši mladi potrebujejo v svoji prihodnosti. Verjamemo, da je v ustavi ZDA formulirana omejitev moči ene generacije, da spodkoplje trajnost nacije in odvzame potomstvu nujne pogoje,  da lahko kot državljani preživijo in uspevajo. (*)
Tožbo kot strokovnjaki in amici curiae podpirajo pomembni pravniki in podnebni strokovnjaki, med njimi James Hansen, ki je s svojo skupino ob tej priložnosti objavil obsežno znanstveno študijo z zadnjimi analizami o vplivih podnebnih sprememb na okolje in prihodnje generacije ljudi.

Kolikor mi je znano, gre za prvi ustavni  preizkus etičnega problema medgeneracijske pravičnosti. Natančneje, tiste izmed dveh dimenzij tega pojma, ki ne obravnava samo odnosov med različnimi starostnimi skupinami  v družbi v danem trenutku (v smislu npr. problemov diskriminacije na trgu dela, ali pokojninskega sistema), ampak tudi odnos celotnih generacij rojenih v enem času, do generacij rojenih v drugem času, tudi do tistih, ki sploh še niso rojene.

Res je po eni strani za morda večino ljudi nekaj naravnega občutek, da moramo poskrbeti za svoje otroke, ali skrbeti, da bo prihodnost za njih vsaj tako dobra kot za nas. Po drugi strani je v praksi moč tega občutka precej šibka, ko naj bi uravnaval naša dejanja. Ameriški okoljski etik Dale Jamieson je slabitev občutka odgovornosti ilustriral z naslednjo zgodbo:
1. Jaka ukrade Metki kolo.
2. Jaka je eden izmed naključne skupine neznancev, ki neodvisno eden od drugega kradejo dele iz Metkinega kolesa, tako da na koncu izgine oziroma je ukradeno celo kolo.
3. Jaka ukrade različne dele iz velikega števila različnih koles, med njimi Metkinega.
4. Jaka in Metka živita na različnih celinah. Jaka v svoji deželi kupi rabljeno kolo, ne da bi vedel, da je bilo ukradeno Metki.
5. Jaka je živel mnogo stoletji pred Metko in trošil materiale, ki so bistveni za proizvodnjo koles. Kot posledica tega ni mogoče, da bi Metka imela kolo.
6. Delujoč neodvisno drug od drugega, Jaka in velika skupina nepovezanih ljudi sproži verigo dogodkov, ki povzroči, da veliko število ljudi v prihodnosti in na drugem koncu sveta nikoli ne bo imelo koles.
 Ob prvem  primeru  je odgovornost in krivda Jake jasna, ko pridemo do zadnjega, pa je Jakova osebna odgovornost že tako posredna in razpršena, da jo on (ali mi) skoraj ne čutimo več. 

Jamiesonova zgodba seveda meri na občutek osebne odgovornosti za podnebne spremembe, ki ga (ne) čutimo pri vsakdanjih dejanjih, ko sedemo v svoj avtomobil, kupimo letalsko vozovnico, prižgemo stikalo za elektriko, ki jo zagotavlja termocentrala. Moralni paradoks je v tem, da me seveda iskreno  skrbi za svet, v katerem bo živel moj otrok, hkrati pa ta skrb ni dovolj, da bi me odvrnila od vseh dejanj, s katerimi (poleg mnogih drugih ljudi) prispevam k njegovem poslabšanju.

Vendar ni vse izgubljeno za pravičnost med generacijami, ki bi dejansko normativno učinkovala na naša dejanja tako skozi pravni sistem kot na ravni osebne morale. Vsaj dva procesa zaobideta Jamiesonovo lestvico.  Prvega predstavlja ogromen korpus znanstvenih dokazov glede mehanizmov, vzrokov in poteka podnebnih sprememb, ki v celoti odpravlja nevednost. Ta poleg razpršenosti in časovne oddaljenosti igra glavno vlogo v Jamiesonovem mehanizmu raztapljanja odgovornosti. Poleg tega se časovna oddaljenost posledic podnebnih sprememb pospešeno krajša, oziroma sploh ne obstaja več.

Drugi proces je političen. Lestvica raztapljanja odgovornosti je nekoliko zavajajoča v smislu, če bi razumeli osebno odgovornost kot tisto, kar v celoti preprečuje, ali v celoti lahko omogoči, ustrezno ravnanje glede podnebnih sprememb. Odgovornost družbe namreč ni seštevek odgovornosti posameznikov. Poznamo številne primere, ko družba izbere politiko, ki je moralno prav, čeprav morda velik del, ali celo večina, posameznikov tega sprva ne prepoznava.

Pot, ki jo politično izberemo glede podnebnih sprememb, ni nujno odvisna od spoznanja etične odgovornosti  vseh posameznikov. Spremembo politike lahko doseže tudi prepričljiva, vendar politično in pravno operativna  manjšina. Zato omenjeni procesi, ki zdaj potekajo  v ZDA, nikakor niso samo vaja za ustavne pravnike.

Tuesday, 10 December 2013

2. sporočilo Koalicije za gozd

Naša mala ad hoc skupina Koalicija za gozd se je prvič javno oglasila avgusta letos z izjavo »Do novih delovnih mest v gozdno-lesnem sektorju z naprednimi tehnologijami in ne s povečevanjem poseka!«, sicer pa so njeni pogledi blizu tule zapisanim. Tokrat je gozdar in okoljevarstvenik Boris Rantaša (ob sodelovanju ostalih) sestavil stališče ob nedavni razrešitvi in prihodnjem imenovanju direktorja Zavoda za gozdove.
Poziv v zvezi z imenovanjem novega direktorja Zavoda za gozdove Slovenije 
Spoštovani gospod minister mag. Dejan Židan,
imenovanje novega direktorja Zavoda za gozdove Slovenije je velika priložnost za izboljšanje gospodarjenja s slovenskimi gozdovi. V Koaliciji za gozd, kjer se zavzemamo za upravljanje s slovenskimi gozdovi v skladu z javnim interesom, vas pozivamo k premišljenemu, strokovnemu in transparentnemu imenovanju novega direktorja. Z izbiro strokovno kompetentnega in poštenega direktorja lahko zagotovite kakovostno upravljanje našega največjega gozdarskega strokovnega telesa ter posledično prispevate k ohranitvi dobrega splošnega stanja slovenskih gozdov. Njegove naloge naj bodo predvsem zagotavljanje financiranja, strokovnosti in transparentnosti delovanja Zavoda. Obenem želimo opozoriti na nevzdržne razmere v slovenskem gozdarstvu kot celoti, saj je sistem delitve na različne institucije neracionalen in škodljiv. Nujno potrebujemo tudi nov, sodoben gozdarski zakon, ki bo uredil stanje na tem področju. Nezadržno se približuje leto 2016, ko se iztečejo koncesije za gospodarjenje z državnimi gozdovi in bo potrebno najti ustrezne rešitve za naprej. Bojimo se širjenja nestrokovnih, netrajnostnih in koruptivnih praks, ki postajajo v zadnjem času v slovenskem gozdnem prostoru vedno prisotnejše. V Koaliciji ne dvomimo, da si za kandidata s takšnimi lastnostmi prizadevate tudi sami in vam s tem pismom predvsem izražamo podporo pri izbiri.
Zavod za gozdove je največja strokovna gozdarska organizacija v Sloveniji. V zadnjem desetletju je bil deležen radikalnega zmanjšanja financiranja iz državnega proračuna in zmanjšanja števila zaposlenih. Finančne težave so globoko prisotne v vseh pogledih delovanja Zavoda. Zaradi njih padata količina in kakovost opravljenega dela. Ko se zaposleni ukvarjajo predvsem s finančnimi temami, dobijo strokovne sekundarni status. Že dalj časa tudi ni bilo zaposlovanja mlajših kadrov, kar pomeni ogromno škodo in neizkoriščen potencial za Zavod in Slovenijo. 
Stanje dobro ilustrira primer revirnih gozdarjev. Zaradi finančnih težav Zavoda vedno težje izvajajo osnove delovne naloge (npr. odkazilo drevja za posek). Večja gozdnogospodarska podjetja že dalj časa revirnim gozdarjem donirajo delovne potrebščine (npr. razpršila) in si tako zagotavljajo odkazilo na področjih, kjer izvajajo sečnjo in spravilo. V nastali situaciji trpijo predvsem lastniki malih gozdnih posesti, za katere revirnim gozdarjem pogosto zmanjka časa in sredstev. Vodstvo Zavoda je bilo v preteklosti v takšnih primerih pripravljeno zamižati na eno oko in preslišati vprašanja s področij ohranjanja integritete in konflikta interesov. Posledica je prednostna obravnava večjih uporabnikov Zavodovih storitev, kar je v konfliktu s poslanstvom Zavoda, ki bi moral svoje storitve vsem upravičencem zagotavljati enakopravno, ne glede na velikost gozdne posesti. 
V slovenski družbi smo se končno začeli zavedati velikega pomena naših gozdov ter lesa kot ene izmed naših gospodarsko najpomembnejših surovin. Zagotovila nam jo je več kot stoletna tradicija trajnostnega gospodarjenja. Novi direktor Zavoda za gozdove Slovenije bo imel ključno vlogo pri njenem nadaljevanju. 
Ljubljana, 10.12.2013
Koalicija za gozd: Cipra, Dinaricum, Ekologi brez meja, Božidar Flajšman, Gibanje TRS, Inštitut za trajnostni razvoj, Luka Omladič, Umanotera, Zavod Grč Vrh. Koordinator: Boris Rantaša (boris@umanotera.org)

Saturday, 7 December 2013

Schadenfreude

Občina Šoštanj je danes medijem posredovala  sporočilo, iz katerega veje zaskrbljenost: ker ima »izgradnja šestega bloka [termoelektrarne] negativne učinke na prebivalce« v Šoštanju »pričakujejo odškodnino zaradi motenja posesti« ter »podpis dolgoročnega sporazuma od leta 2014 do zaprtja Teša, ki bi določil višino odškodnine zaradi škodljivih vplivov Termoelektrarne in Premogovnika Velenje«.  Želijo zagotovilo, da bo  ne glede na morebitne spremembe lastništva elektrarna ohranila »enak obseg sodelovanja z lokalnimi izvajalci« in poravnala pretekli dolg »600.000 evrov« do občine.

Ton sporočila je drugačen, kot smo ga bili iz Šaleške doline vajeni zadnje čase. Recimo, še dobro leto nazaj je občina Šoštanj sodelovala na tiskovni konferenci, kjer so vsi pomembneži doline – od županov, direktorja zdravstvenega doma, do  lokalnega »ekološkega« inštituta v lasti termoelektrarne – zatrjevali,  kako bo »šesti blok TEŠ izboljšal bivalne pogoje v naši dolini in bo pravzaprav pomenil enega zadnjih korakov več kot dve desetletji trajajočega projekta ekološke sanacije Šaleške doline.« Bivši velenjski župan Srečko Meh je zadnjič modroval, da je  »blok 6 slovenski projekt, ki bo dajal čisto energijo, ki bo dajal slovensko energijo, in ta blok je potem tudi ekološko nesporen.«

Ključen del zgodbe, zakaj se očitno seseda harmonija med elektrarno in občinami, uradno še manjka. Korupcija, ki je temelj šestega bloka, bo vedno bolj zahtevala realni davek pri vseh povezanih podjetjih in jih morda povlekla v finančni propad. Še pomembneje,  koliko bo s korupcijo oslabljena energetika vključena v privatizacijski zanos sedanje vlade in če bo, pri katerem tujem lastniku se bo znašla? Bo ta še pripravljen podmazati lokalno skupnost in njene voditelje, da bo pozabila na umazanijo, ki jim jo dnevno servira?

Naslajanje nad zgago, v kateri so se v veliki meri po svoji krivdi znašli kratkovidni lokalni voditelji, je seveda  neprimerno. Pa ne zaradi njih:  upam, da bodo enkrat tako ali drugače odgovarjali za velikansko odgovornost ,ki jo imajo pri TEŠ 6 fiasku.  Najprej so za drobiž (ali niti ne)  prodali zdravje ljudi in energetsko prihodnost države lokalnim mešetarjem, zdaj pa se bo tovarna smrti morda znašla v rokah kapitala, ki ga bodo občine Šaleške doline in njihovi prebivalci zanimali toliko kot nič. Poglejte v Trbovlje.

Monday, 2 December 2013

Ministrstvo za okolje zagovarja moratorij na fracking!

Danes sem prejel odgovor na zadnjič zastavljeno vprašanje, ali vlada podpira fracking v Petišovcih. Vsaj iz strani ministrstva za kmetijstvo in okolje je odgovor dokaj odločen ne. Napovedujejo, da bodo moratorij na fracking predlagali kot novo zakonsko določbo Zakona o rudarstvu. Pohvalna namera, ki ji bomo vsekakor skrbno sledili. 
Zadeva: Stališče Vlade do črpanja plina v Petišovcih
Zveza: Elektronski dopis dr. Luka Omladiča z dne 8. 11. 2013
Spoštovani,
na Ministrstvo za kmetijstvo in okolje (MKO) smo iz kabineta Predsednice vlade prejeli v odstop vaše elektronske sporočilo z dne 18. 11. 2013, v katerem vas zanima stališče Vlade do vprašanja črpanja plina v Petišovcih. V nadaljevanju vam posredujemo stališče MKO do uporabe tehnologije hidravličnega drobljenja pri pridobivanju zemeljskega plina.
Način pridobivanja zemeljskega plina s hidravličnim drobljenjem uvaja razmeroma novo tehnologijo, katere uporaba ni v zadostni meri opredeljena v evropski in domači zakonodaji. MKO spremlja aktivnosti na tem področju, ki trenutno potekajo na ravni EU. Tehnična delovna skupina preučuje okoljske vidike pridobivanja nekonvencionalnih fosilnih goriv, zlasti plina iz skrilavca, zaključki pregleda pa bodo uporabljeni v posodobitvi evropske zakonodaje. MKO bo novosti ustrezno preneslo v domačo zakonodajo.
Do sprejetja smernic na ravni EU je MKO skladno z načelom previdnostnega pristopa varstva okolja zadržan do uporabe tehnologije hidravličnega drobljenja.
Trenutno je v postopku usklajevanja med ministrstvi predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o rudarstvu. Omenjeni predpis pripravlja Ministrstvo za infrastrukturo in prostor (MzIP). MKO v usklajevanju z MzIP zagovarja stališče, da je zaradi načela previdnosti potrebno v Zakon o rudarstvu vstaviti določbo, s katero se do sprejetja ustreznega predpisa v zvezi s tehnologijo hidravličnega drobljenja kamnin prepove izvajanje omenjene tehnologije ter pridobivanje plina, povezanega s to tehnologijo, na celotnem območju Republike Slovenije.
Dodatne informacije o zakonodajnih pristopih nekaterih držav članic pri pridobivanju zemeljskega plina so na voljo v poročilu Milieu Ltd. to European Commission, DG Environment: Regulatory provision governing key aspects of unconventional gas extraction in selected Member States, July 2013
http://ec.europa.eu/environment/integration/energy/pdf/Final%20Report%2024072013.pdf
Lepo pozdravljeni,
Pripravil:
mag. Matjaž Ferjančič, podsekretar
Branko Ravnik,v.d. generalnega direktorja