Tuesday, 29 October 2013

Za prepoved svinčenega lovskega streliva

Lovec in naravovarstvenik Marjan Likar je na slovenskem lovskem portalu Forum lov sprožil zelo smiselno pobudo. V ameriški zvezni državi Kalifornija
so  11. oktobra 2013 sprejeli prepoved uporabe svinčenega streliva za vse lovske namene, ki bo v polno veljavo stopila do leta 2019. Pred tem so že leta 2007 prepovedali uporabo v osmih okrožjih v kondorjevem habitatu. 
Ptice ujede, kot je ogroženi kondor, se svincem zastrupljajo, ko jedo ustreljene živali, ki jih lovci ne poberejo. Vendar je svinec strupen za vse živali, ki ga tako zaužijejo in seveda tudi za ljudi. Poleg tega, piše Likar, obstajajo alternative
Tudi med našimi lovci so poznani rentgenski posnetki divjačine uplenjene s svinčenimi oziroma oplaščenimi kroglami iz katerih je razvidno, da se mikroskopsko majhni delci svinca nahajajo tudi na mestih oddaljenih od mesta zadetka. Zato se zavedanje o strupenosti te kovine počasi širi, s tem pa tudi uporaba monolitnih krogel iz bakra oziroma bakrenih spojin. Teh je na tržišču že kar nekaj, med njimi tudi iz Slovenske proizvodnje, pri tem je nujno omeniti ABC kroglo našega naravovarstvenika in izumitelja Franceta Avčina, ki je pred dolgimi leti že orala ledino na tem področju.
Sam bi bil najbolj vesel, če bi bilo lova na divje ptice čim manj, a ker (dokler) je lov realnost, gre za ureditev, v kateri naj Slovenija vsekakor sledi Kaliforniji. 

Saturday, 26 October 2013

Južni tok, južna zabloda

Načrtovani plinovod Južni tok za ruski zemeljski plin bo prečil Slovenijo, če bodo investitorji (v prvi vrsti Gazprom) in države dosegli dogovor, ki mu zaenkrat še stojijo na poti nekateri nasprotujoči interesi. Sploh ne dvomim, da bo ta dogovor kmalu  dosežen: po  energetski arteriji se bo pretakalo bogastvo, ki lahko podmaže vsak politični zastoj in ekonomski interes.

 Zato so trenutni zadržki v glavnem izraz taktike velikih energetskih igralcev – pravega razloga, zakaj bi Južni tok morali postaviti pod vprašaj, pa ne omenja skoraj nihče. Kurjenje zemeljskega plina je tako kot kurjenje nafte in premoga glavni vzrok podnebnih sprememb. Nov plinovod ni nič drugega kot del poti, po kateri ogljik, ki je bil shranjen pod zemljo, prenašamo v atmosfero.  Vsak kubični meter zemeljskega plina, ki se bo pretočil skozi Južni tok in zagorel pri končnem porabniku, bo pomenil spremembo pod zemljo shranjenega ogljika v ogljikov dioksid v ozračju.

Nesmiselnost Južnega toka je nehote zelo jasno zadnjič razkril predstavnik samega investitorja. Radio Slovenija je 24.10.2013 (18') poročal o konferenci, ki so jo v Ljubljani organizirali predstavniki ruske vlade in Gazproma kot del vrste dogodkov v EU, ki naj bi spodbudili gradnjo plinovoda. Med drugim je bilo rečeno tole:
Ekonomist in glavni svetovalec v analitičnem centru ruske vlade Leonid Grigorjev pa pravi, da gre za strateški projekt, od katerega ni mogoče pričakovati, da bo povrnil stroške v kratkem času. Po njegovih besedah se ga gradi za petdeset, morda celo sto let v naprej.  (Andrej Stopar)
Zemeljski plin ima izmed fosilnih goriv res najmanjši ogljični odtis. (Če pustimo ob strani pomembno vprašanje, koliko metana, ki je glavna sestavina zemeljskega plina in še močnejši toplogredni plin od CO2, uide v ozračje med procesom pridobivanja in transporta plina.) To pomeni, da plinska termoelektrarna na proizvedeno enoto energije v ozračje spusti okoli 30% (nafta) ali 45% (premog) manj ogljikovega dioksida. Na prvi pogled bi torej lahko rekli, da je Južni tok, in na sploh uporaba plina, pot do zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov.

A prav zgornja izjava razkrije napačnost te logike. Ekstremno dragih  energetskih projektov kot so medkontinentalni plinovodi (cena j.t. naj bi bila okoli 17 milijard evrov), ne gradijo v luči desetletja ali dveh.  Grigorjev je pravilno povedal, da je ekonomska perspektiva tu bliže redu stoletja.

Stoletja  uporabe fosilnih virov pa dejansko nimamo več na voljo. Niti pol stoletja. Zadnje  poročilo Medvladnega odbora za podnebne spremembe sporoča  (in to je morda najpomembnejše sporočilo tega kroga), da bomo »ogljični proračun« - količino toplogrednih plinov, ki jih še lahko spustimo v atmosfero, preden bomo sprožili katastrofalne podnebne spremembe  - ob sedanjih izpustih dosegli že v 15 – 25 letih. Ni torej vprašanje, kako zamenjati nafto in premog za plin, ampak kako zmanjšati izpuste v celoti.  In to ne v  stoletju ali polovici stoletja, kakor je perspektivo ekonomske upravičenosti Južnega toka opredelil Grigorjev.

Južni tok ni zadeva, ki bi se jo lahko veselili. Tako kot TEŠ 6, je žalostno znamenje slepote energetskih načrtovalcev. Tu imate paradoks: pri izračunih ekonomske upravičenosti investicij so možje zelo dolgoročni in govorijo o redu desetletij ali celo stoletja. Podnebne spremembe, ki jih danes znanstveniki časovno umeščajo že v zelo bližnjo prihodnost, pa so za te iste načrtovalce časovno oddaljena  in bolj ali manj  neverjetna spekulacija.  V poslovnih načrtih projektov, kot je TEŠ 6 ali Južni tok, ne nastopajo. Država in EU jih v pogajanjih o gradnji plinovoda ne omenja. Niso faktor.

Monday, 21 October 2013

Operacija Šakal

"Zlati šakal širi areal« je projekt Društva študentov biologije, namenjen spoznavanju šakala v Sloveniji. Spremljamo jih lahko prek Facebook skupine s številnimi finimi materiali, kot je tale posnetek  tuljenja šakalov na Krasu (avtor Miha Krofel):



Pogosto prepričanje, da je šakal v Sloveniji  tujerodna ali invazivna, je napačno. Balkanski polotok je njegov naravni življenjski prostor, ki se je skozi čas širil ali ožil. V našem času ga v Sloveniji beležijo od 1950ih in od takrat je postal pri nas stalna in razširjena vrsta.
Šakali so zaščiteni in jih ni dovoljeno loviti. Lovska zveza si sicer prizadeva, da bi se to spremenilo in je lansko leto sprožila pobudo za uvrstitev šakala med lovno divjad. Ampak za to ni nobenega pametnega razloga. Šakal ni škodljivec, kakor ga poskušajo prikazati zagovorniki odstrela - večinoma se šakali prehranjujejo z mrhovino, velike sesalce (drobnico) pa napadajo le redko.
Uspeh šakalov je mala pozitivna točka k "obnovi divjega" (Rewilding), ki nas mora veseliti.

(Še zanimiva dodatna informacija :
 Na BF  so od l. 2010 do maja 2013 analizirali šest vzorcev sline, ki so bili zbrani na škodnih primerih.. Na enem škodnem. primeru so dobili lisico, na enem volka in na enem šakala. Enega škodnega primera niso analizirali, dveh primerov pa niso uspeli razrešiti, ker so bili vzorci preslabe kvalitete. Šakala so dobili v bližini Bovca. Plen je bila ovca, a ni  podatka o tem, ali je bila pokončana odrasla ovca ali jagnje.)

Friday, 18 October 2013

Nekaj je v zraku

Pred sabo imam dve novi publikaciji, ki obravnavata kvaliteto zraka. Agencija za okolje je septembra izdala letno poročilo Kakovost zraka v Sloveniji v letu 2012, Evropska agencija za okolje poročilo Air Quality in Europe – 2013 Report.

Na pozitivni strani, slovensko poročilo ugotavlja v zadnjih letih splošno zmanjšanje izpustov žveplovega dioksida iz termoelektrarn zaradi kvalitetnejših razžvepljevalnih filtrov. Tole sta tipična niza, kaj se je dogajalo z izpusti SO2 v dvajsetih letih okoli termoelektrarn v Šoštanju.  (Med drugim kažeta, kako blazno onesnažen z žveplom je bil zrak še komaj pred desetletjem.)



Drugače je z drobnimi trdnimi delci, ki izhajajo predvsem iz prometa in v Sloveniji tipično iz individualnih kurišč, kjer se ljudje ogrevajo z lesom.  Avtorji poročila jih identificirajo kot največji faktor onesnaženja zraka:
"Poleg prometa in industrije ter drugih manjših virov (resuspenzija prahu, kmetijstvo) vplivajo na onesnaženost zunanjega zraka predvsem v zimskem času individualna kurišča. V zadnjih dveh letih se je zaradi ekonomske krize in dviga cen fosilnih goriv povečala uporaba drv, premoga, lesnih odpadkov, s čimer se je predvsem povečala emisija  delcev. Problem je predvsem to, da se ne uporabljajo sodobne kurilne naprave z nizkimi emisijami in ne dovolj suha drva. ..." (Arso)
Niz podatkov za povprečne letne koncentracije delcev PM10 recimo tipično kaže izstopajoče veliko prekoračenje v centru  Ljubljane zaradi prometa. (Sam močno podpiram nepriljubljeno politiko mestnih oblasti glede zapiranja centra za promet, ki pa bo dolgoročno uspešna le, če jo bodo spremljali "pozitivni" ukrepi v smislu stalnega razvoja javnega transporta - drugače jo bo morda prvi naslednji populistični župan pod pritiskom ukinil.) 


Za zdravje so še bolj nevarni manjši delci PM2.5, katerih povprečne letne koncentracije v Ljubljani zadnja leta dosegajo vrednost okoli 20 µg/m3. (ARSO, str. 71). Kaj ta številka pomeni, si lahko predstavljamo prek dveh primerjav. Slovenija se s temi vrednostmi uvršča na šesto mesto najbolj onesnaženih evropskih držav (tabela iz EU poročila spodaj). Evropska epidemiološka študija iz l. 2006 je ocenila, da bi se v Ljubljani ob zmanjšanju onesnaženja z PM2,5 iz 20 µg/m3 na 10 µg/m3 število povzročenih smrti zaradi tega onesnaženja zmanjšalo za 40 umrlih manj / 100.000 prebivalcev
 (*, str. 172, citira "Boldo E, Medina S, LeTertre A, Hurley F, Aguilera I & Eilstein D on behalf of the Apheis group. Apheis: Health impact assessment of long term exposure to PM2,5 and PM10 in 23 European cities. European Journal of Epidemiology, 2006.", enako ARSO str. 32 [brez navedbe števila preprečenih smrti] )

Prav tako trenda izboljšanja kvalitete zraka ne beležijo glede ozona – prej nasprotno. Pozor, ne gre za »dobri« ozon, ki v visokih plasteh atmosfere ščiti Zemljo pred UV sevanjem, ampak za ozon, ki nastaja pri tleh predvsem zaradi reakcije sončne svetlobe z nekaterimi onesnaževalci iz prometa in kemične industrije. Predvsem poleti so lahko koncentracije ponekod v Sloveniji tako velike, da nam meteorologi resno priporočajo, naj ostanemo doma. Tu smo torej glede tega.
"Ponavljajoča se izpostavljenost povišanim koncentracijam ozona lahko povzroči stalne okvare  pljuč. Četudi je ozon prisoten v nižjih koncentracijah, lahko njegovo vdihavanje povzroči množico  zdravstvenih problemov, bolečine v prsih, kašljanje, bruhanje in draženje grla, vpliva pa lahko tudi  na bronhitis, srčne bolezni in astmo.  Ker običajno ozon nastaja v vročem poletnem vremenu, ko se večinoma zadržujemo zunaj, je lahko  prizadet vsakdo, ki preživlja svoj čas na prostem, posebno otroci, starejši ljudje, delavci na prostem  in rekreativni športniki. Priporočamo, da se bolne in občutljive osebe odpovedo napornim  opravilom na prostem, predvsem opoldne in v popoldanskih urah." (Arso)

Za bolj celovito sliko si seveda poglejte še druge podatke v  poročilu. O interpretaciji statistik  in samega poročila nekaj več v posnetku oddaje Intelekta (Radio Slovenija, 15.10. 2013).

Evropsko poročilo, ki za Slovenijo izhaja iz istih podatkov (Slovenia  air polution fact sheet),  ponuja zanimive primerjave z drugimi državami, ki za nas niso prav ugodne. Na spodnji sliki sem združil tabele o izpostavljenosti mestnih prebivalcev prašnim delcem PM10, ozonu in NO2 Italije, Avstrije, Nemčije, Češke Velike Britanije in  Nizozemske.  Slovenija je praktično najbolj »v rdečem«, čeprav prikaz najbrž vsebuje določene statistične hakeljce.


V primerjavah koncentracij  trdnih delcev PM10, PM2,5 je Slovenija blizu vrha najbolj onesnaženih držav, glede ozona na samem vrhu.









Monday, 7 October 2013

Kratka pamet sekretariata za energetiko

Časopis Dnevnik (7.10.2013) citira izjavo državnega sekretarja za energetiko Bojana Kumerja, da bi se Slovenija morala odpovedati cilju 25% električne energije iz obnovljivih virov.
"Državni sekretar na ministrstvu za infrastrukturo in prostor Bojan Kumer je pred nedavnim ocenil, da je cilj, po katerem bi imeli do leta 2020 v Sloveniji kar četrtino vseh energentov iz obnovljivih virov, previsok. »V času konjunkture je bilo to lahko napovedovati, sedaj pa potrebujemo denar,« je povedal in opozoril, da je shema obnovljivih virov energije finančno še težja od šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj. »Ne bežimo od odgovornosti, da je treba narediti finančno vzdržno shemo, pri čemer moramo uporabiti zdravo kmečko pamet. Za podporo obnovljivih virov energije lahko namenimo toliko, kot si lahko privoščimo,« pravi Kumer."
Zaključek, ki ga sekretar po svoje izpelje iz »zdrave kmečke pameti«, je bolj znamenje kratke pameti in še krajšega uvida v razvojne prioritete države. Prehod na obnovljive vire energije ni kot  mali luksuz, ki si ga gospodje energetiki privoščijo v dobrih časih, v slabih pa mora malo počakati. Ne v obdobju, ko se bo moral razviti svet v nekaj desetletjih odpovedati uporabi fosilnih virov v celoti, pa ne zaradi dobre volje, ampak zaradi preživetja sveta, kot ga poznamo.

Ker nimamo ministrstva za energetiko, je državni sekretar najvišji državni  funkcionar za to področje. Tako zelo zelo narobe je, da je to človek, ki v svojih izjavah nasprotuje obnovljivim virom, namesto da bi jih spodbujal.  Tako zelo zelo neverjetno je, da vodilni človek slovenske energetike izjavi, da so obnovljivi viri finančno težje breme od TEŠ 6, ki s svojimi podražitvami, provizijami in ponarejenimi izračuni postavlja nove rekorde izkrivljene ekonomike ne samo v okvirih naše ožje domovine.

Medtem ko za bližnje uspešne države obnovljiva energija postaja ena glavnih razvojnih panog,  je za naše energetske politike, težka, obremenjujoča, proti zdravi kmečki pameti.

Res je, da imamo v okviru cilja EU, da bo do l. 2020 20% skupne potrošene energije iz obnovljivih virov, državni cilj s 25% postavljen nekoliko višje. Ampak to ni hendikep, ampak prednost, ki izhaja iz naravnih možnosti v Sloveniji. V obdobju po 2020 se bodo ti cilji za vse države  le še zviševali. Avstrija ima do 2020 cilj 34%, Danska 30%, Finska 38%, Švedska 49%, … (*) Seveda lahko rečemo, da so vse te države po naravnih danostih za obnovljivo energijo v boljšem ali vsaj enakem položaju kot Slovenija, a istočasno gre za visoko razvite države, ki ambicioznega povečevanja deleža obnovljive energije očitno ne vidijo kot razvojno oviro, kakor naš politik Bojan Kumer.

Gradijo ekstremno drago elektrarno na lignit, obnovljiva energija pa se jim zdi predrag luksuz; smo peti najslabši v Evropi po neizpolnjevanju (že tako skromnih) kjotskih ciljev zmanjšanja izpustov in že dogovorjen cilj deleža obnovljivih virov energije se nam naenkrat zdi prevelik.  To je očitno ta »zdrava kmečka pamet« slovenske energetske politike. 

Saturday, 5 October 2013

Vprašanje o pomenu novega IPCC poročila in skeptikih

Kratek odgovor na prvo novinarsko vprašanje, ki sem ga dobil v tej rundi.

IPCC poročilo ni samostojna znanstvena raziskava, ampak pregled in sinteza ugotovitev številnih raziskav, ki so jih znanstveniki iz vsega sveta izvedli v obdobju od 4. poročila l. 2007. V tem smislu 5. poročilo prinaša še nove podatke o že prej jasni in nedvoumni ugotovitvi znanstvenikov, da se podnebje spreminja in da je vzrok tega spreminjanja človek. Škoda, da namenjamo toliko pozornosti navideznemu razhajanju stališč glede vzroka podnebnih sprememb. V resnici med strokovnjaki na področju klimatologije takega razhajanja ni. Tako imenovani podnebni skeptiki so danes lahko samo izredno slabo poučeni, ali pa ljudje, ki so zavestno zlonamerni in v večini primerov plačani iz strani industrije fosilnih goriv.

Vsebina poročila v znanstvenem jeziku sporoča, da smo na poti k popolni katastrofi. Še v tem stoletju se nam obetajo spremembe podnebja, ki pomenijo kolaps stabilnih podnebnih razmer, v kakršnih se je v zadnjih 10.000 letih razvila človeška civilizacija. V zelo kratkem času se bo družba znašla v novem in veliko manj ugodnem življenjskem okolju. Težko si predstavljamo, kako se bo človeška družba odzvala na tako resen okoljski šok in kaj bo to pomenilo za politično in družbeno stabilnost prenaseljenega sveta. Morda si je najbolj težko predstavljati, da se to lahko razvije že v času življenja nas ali naših otrok.

Prav tako je popolnoma jasno sporočilo znanstvenikov, kaj je vzrok podnebnih sprememb. To je daleč na prvem mestu uporaba fosilnih goriv:  premoga, nafte in zemeljskega plina. Pred katastrofo človeštvo morda lahko reši le popolna odpoved fosilnim gorivom v prihodnjih desetletjih, ki pa se mora pričeti danes. Prostora za taktiziranje enostavno ni več. Ljudje, ki omogočajo gradnjo nove termoelektrarne v Šoštanju bi lahko razmislili, kako se jih bodo spominjali vnuki, ki bodo živeli v svetu podnebnega zloma. Pionir klimatologije podnebnih sprememb, ameriški znanstvenik James Hansen to povedal najbolj ostro: uporaba fosilnih goriv, posebej premoga, je danes zločin proti človeštvu.

Slovenija je podnebnim spremembam izredno močno izpostavljena. Agencija za okolje je pravkar izdala svoje poročilo, v katerem so ugotovili, da se je od l. 1961 do danes povprečna temperatura zraka zvišala za 1,7 °C. Trend naraščanja povprečne temperature zraka v tem obdobju je 0,34 °C na desetletje. Kakšne bodo razmere v Sloveniji čez 50 let, če se bodo takšni trendi nadaljevali? To je pravo razvojno vprašanje za družbo, ki je sposobna videti dlje kot tri mesece v prihodnost. Ampak spet, če nimajo druge motivacije, naj se zavejo, da bodo otroci vedeli, kdo je pred desetletji gradil elektrarne na premog. Danes se nihče ne več  ne more izgovarjati na negotovost ali na neznanje -  IPCC poročilo je v tem smislu najpomembnejši dokument civilizacije naše sodobnosti.

Wednesday, 2 October 2013

Male ljubke stranke, ki jih imamo vsi radi

Prva zelena politična organizacija je bila stranka Zelenih Slovenije, ustanovljena l. 1989. Na  volitvah v »ustavodajno skupščino« l. 1990 je v okviru Demosa dosegla 8,8% glasov.  Na prvih volitvah v Državni zbor l. 1992 so dosegli 3,7 %, kar je takrat še vedno zagotavljalo vstop v parlament. Zadnjič; v času tega mandata je zaradi temeljne ideološke neenotnosti stranka razpadla, tista, ki je podedovala ime Zeleni Slovenije se je profilirala desno in v bistvu ni več politično zaznavna.
Nišo v političnem prostoru je l. 2003 zaznala takrat parlamentarna Stranka mladih Slovenije, ki je na volitvah l. 2000 dobila 4,3%. 

Mlada stranka bila je takrat sicer že v škripcih, ker je polovica njenih poslancev prestopila v velike desne parlamentarne stranke. Razlog za to je bil, da pred volitvami stranka sploh  ni opredelila svoje politične ideologije. Na njeni listi so v DZ prišli ljudje s popolnoma različnimi ideološkimi pogledi, ki so se politično seveda takoj razšli, ko je prišlo do parlamentarnih  odločanj o konkretnih zadevah.

Usmeritev v zeleno stranko se je zdela resna možnost za konsolidacijo stranke, vendar je takrat že prišlo do drugega razcepa, iz katerega je nastala nova stranka Aktivna Slovenija Francija Keka. Na volitvah l. 2004 sta obe stranki ostali pod pragom, AS je prejel 3% odstotke, SMS pa 2% glasov. (Kar je bilo skupaj več  od uspešnega Desusa s 4 %.) Zanimivo je, da ta razcep v bistvu ni bil programski in ideološki. Obe stranki sta v volilni kampaniji  s podobnimi poudarki pozivali  »mlado« volilno telo.

Stranka AS je kmalu prenehala obstajati, SMS pa preboj v parlament ni več uspel; na zadnjih volitvah l. 2011 kot SMS – Zeleni ni dosegla 1%, ki daje pravico do državnega financiranja.

Na zadnjih volitvah je nastopilo več strank z okvirno zeleno programsko platformo. Če pustimo ob strani nepomembne in desničarske Zelene Slovenije Vlada Čuša, so bile na tem polju tri dovolj resne male stranke: Zares, TRS in SMS – Zeleni.

Stranke so se pred volitvami previdno tipale, a kolikor vem, do resnih pogovorov o skupnem nastopu ni prišlo, čeprav so bile  programsko stranke sorodne kakor se le da. A Zares je bila stranka z vladno prtljago in medijsko nenaklonjenostjo,  katero nihče zares  ni hotel biti preveč povezan; TRS nova in polna zagona, da sama preizkusi svojo srečo; SMS je bila organizacijsko dovolj močna in ponosna na svojo politično prekaljenost, da ni bila pripravljena igrati druge violine. Kljub dobrim razlogom, zakaj sodelovati, vedno obstajajo odlični razlogi, zakaj ne.

TRS je na volitvah prejel 1,22%, SMS – Zeleni 0,86% in Zares 0,65%. (Nesrečni Čuš iz Zelenih Slovenije je pristal na 0.36%.)

Danes je bil v  Delu je objavljen zanimiv članek o stališčih novih strank, ki so vzniknile iz vrenja v zadnjem letu (in Trsa) do skupnega nastopa na volitvah. Mogoče je razbrati, da so stališča precej različna.

V resnici politično združevanje ni preprosto. V zgodbi mojih malih strank je neuspeh sledil tako iz umetne združitve nezdružljivega, kot iz nemožnosti združiti združljivo. Dve skupini  od daleč izgledata rojeni za skupni nastop, ko pa se malo približaš sceni, spoznaš, da je možnost njunega sodelovanja enaka skupni državi Palestine in Izraela.  Ambicije, načela, osebnosti in medsebojne zgodovine običajno prevladajo nad racionalnih političnim razmislekom. Ampak spet, to govoriti od zunaj, je lahko. Potreben je še resničen politični talent in praktična spretnost.

Tistih 8,8% za Zelene l. 1990 je pomenilo približno 110.000 volilcev. Ob današnjih volilnih udeležbah bi bilo to že blizu dvajsetim odstotkom parlamentarnih sedežev. Kar pa že je moč za spremembe in ne le (v najboljšem primeru) častna zmaga.