Thursday, 22 August 2013

Kratkovidna neumnost

Ministrstvo za infrastrukturo, poroča Dnevnik, »je po skoraj petih letih od prve javne razgrnitve končno objavilo državni prostorski načrt za zagotavljanje poplavne varnosti jugovzhodnega dela Ljubljane in naselij v občini Dobrova - Polhov Gradec.« Obljube, ki so jih vsi dajali po velikih ljubljanskih poplavah l. 2010, so se torej precej zavlekle.
Ampak negativno presenečenje je še večje. Ministrstvo se je namreč očitno odpovedalo gradnji zadrževalnika pred poplavami višje ob Gradaščici pri Dobravi, ki naj bi prišel na vrsto šele kasneje: po zdajšnjih izkušnjah bo to šele po naslednji »stoletni« poplavi.
Nabor protipoplavnih posegov je sicer obsežen, v oči pa vendarle bode podatek, da je ministrstvo njihovo uresničevanje razdelilo na dve fazi, pri čemer je šele v drugi fazi predvidena gradnja zadrževalnika Razori med naselji Dobrova, Razori in Stranska vas. Ministrstvo je bilo v kompromisno rešitev prisiljeno zaradi ostrega nasprotovanja občine Dobrova - Polhov Gradec, kjer gradnji velikih zadrževalnikov vseskozi nasprotujejo. Že leta 2008 so občani protipoplavni načrt, ki je poleg še dveh drugih danes opuščenih zadrževalnikov vključeval tudi zadrževalnik Razori, tako rekoč soglasno zavrnili na referendumu (Dnevnik, 22.8.2013)
Strašni zadrževalnik so občani gotovo zavrnili, ker bo v njihovi okolici nastalo veliko akumulacijsko jezero? Ja, seveda. Takole je že pred časom zadevo razložila velika strokovnjakinja za vode dr. Lidija Globevnik:
Ali država res nima pristojnosti, da bi občino Dobrova - Polhov Gradec prisilila, da se na njenem območju zgradi zadrževalnika Razori in Brezje?> Opažam, da državne ustanove težko suvereno izvajajo svoje pristojnosti in učinkovito zastopajo javni, nacionalni interes. Pri cestah da, pri energetiki morda, pri prostorskem razvoju pa nikakor ne. Državne službe se sicer trudijo, toda prej ali slej pridejo do točke, ko nimajo več pristojnosti in mandata za odločanje. Na neki ravni se vse pobude ustavijo. Težavo vidim v tem, da ni zares suverenih, načelnih in neodvisnih politikov. Mislim, da bi si le taki upali tvegati in preseči gordijski vozel. Varnost jugozahodnega dela Ljubljane in drugih večjih urbanih območij je za državo izjemnega pomena, škodni potenciali pa večinoma tako veliki, da bi se moral zasledovati širši javni interes, ne pa se podrejati lokalnim.
Zakaj se sploh reče suhi zadrževalnik, če se v njem zadržuje voda?> Zato ker je večino časa suh. Voda je v njem samo dva ali tri dni recimo vsakih dvajset let. Gre za zemeljsko pregrado, večinoma nasip sredi doline. V tem nasipu je odprtina, skozi katero normalno teče voda, recimo Gradaščica. Ko bi se nevarnost poplavljanja povečala, bi to odprtino zaprli oziroma bi vodo skozi njo spuščali kontrolirano, dozirano. Voda bi se torej zadržala na tem območju, nastalo bi jezero. Tako se začasno zadržijo presežki vode. Voda Gradaščice recimo tako ne bi pridrvela v Ljubljano. Gre za klasičen pasivni ukrep. Ne smemo pa se čuditi, da so se prebivalci, ki se jim je napovedala taka pregrada v dolini Gradaščice, zbali porušitve pregrad. (Mladina, 23.9.2010)

Tako to gre. Kljub jasnim opozorilom in razlagam strokovnjakov, kljub veliki verjetnosti, da se bodo »stoletne« poplave ponovile veliko prej, se je ministrstvo izognilo pravi in celoviti rešitvi in scopralo nekakšen kompromis. S popolno gotovostjo lahko napovemo, da bo ob naslednji veliki vodi takratni odgovorni minister in župan tako kot zadnjič zmigoval z rameni in namigoval na nesposobne predhodnike. Če se Ljubljančani ne zbudijo še  danes in ostro zahtevajo pravo ureditev poplavne varnosti.

Wednesday, 21 August 2013

»Je sejanje gensko spremenjenih rastlin skladno z etiko trajnostnega razvoja?«

To vprašanje mi  je pred dnevi  zastavila novinarka Dela. A kaj sploh je cilj trajnostnega razvoja kmetijstva? Je to predvsem cilj pridelave hrane na »ekološki« način, ali cilj regionalne samooskrbe, ali kmetijstvo, ki globalno lahko nahrani vedno večje množice ljudi na zemlji, ali nekakšna idealna kombinacija vsega naštetega?

Izhodišče ekološkega kmetijstva je v največji možni meri opustiti intenzivne industrijske tehnologije kmetovanja, ki so nastopile s tako imenovano »zeleno revolucijo« v 50. letih 20. stol, s katero označujemo začetek množične uporabe kemičnih sredstev, umetnih gnojil in hibridnih vrst. Iz stališča ekološkega kmetijstva so GSO le nadaljevanje tega procesa, ki ga zavračajo. Poleg tega zanje GSO predstavljajo še specifično težavo, saj se lahko  GS rastline zaradi bližine polj križajo s tradicionalnimi vrstami, kar številni ekološki pridelovalci razumejo kot degradacijo. To je vprašanje vrednot, ki je delno neodvisno od vprašanja o varnosti GSO za prehrano in okolje, in ga moramo upoštevati že kot takega.   

Če je pomen trajnosti predvsem samooskrba, je odgovor že težji. Večina konvencionalnih kmetijskih strokovnjakov meni, da za večino regij ob sedanji gostoti prebivalstva samooskrba ni mogoča brez uporabe intenzivnih metod industrijskega  kmetovanja in da je ekološko kmetijstvo predvsem zaželeno kvalitetno dopolnilo. Določene GS kulture prinašajo obljubo rešitve resnih kmetijskih in prehranskih problemov – med najbolj znanimi  primeri  je zlati riž (GS sorta, ki daje riž obogaten z A vitaminom, katerega pomanjkanje povzroča resne zdravstvene probleme v revnejših državah) ali iskanje na bolezni odporne banane. Argument je, da je  uporaba GS rastlin upravičena, če je v največji meri dokazana njihova varnost, saj se načelno ne razlikujejo od drugih kmetijskih tehnologij, npr. hibridizacije s križanjem - tehnologije GSO so podvržene enakemu upravičenju kot ostale kmetijske in prehranske tehnologije. Etično vprašanje se na tej ravni tako osredotoča predvsem na načelo previdnosti, torej vprašanje, kako gotovi smo lahko glede morebitnih nezaželenih posledic in tveganj določene nove tehnologije glede na koristi, ki jih tehnologija prinaša. Vendar ima načelo previdnosti določeno težavo, zaradi katere ne more nastopati kot čudežna rešitev debat o GSO: nasprotniki ga interpretirajo kot argument proti (»Ne vemo, kakšni bodo vplivi v prihodnosti …«), zagovorniki pa obratno za (»Nobena druga tehnologija ni podvržena toliko testiranjem in preizkusom …«). Samo načelo pa ne vsebuje nobenega apriornega kriterija, kje postaviti mejo previdnosti.

Če vprašanje trajnosti prenesemo na globalno oskrbo sveta s hrano, poleg zgornjih  nastopi še dimenzija, povezana z vlogo svetovnega kapitalističnega trga in interesov držav v kmetijstvu in proizvodnji hrane. Razvite države svoje kmetijstvo močno subvencionirajo, saj hočejo biti čim bolj neodvisne od drugih držav glede oskrbe z osnovno hrano. A to hkrati pomeni, da je za številne segmente kmetijstva iz revnejših držav trg praktično zaprt. Argument za GS poljščine, ki ga v zadnjem času zagovarja precej teh držav je, da jim lahko  GS poljščine omogočijo konkurenčen nastop na takšnem svetovnem trgu (znan nedavni primer je pridelava GS bombaža v Burkini Faso), ali da je celo neetično, če Evropa postavlja ovire GS kmetijskim proizvodom, hkrati pa je njen trg zaprt za konvencionalno pridelane. Na drugi strani nasprotniki stališča o GS kmetijstvu kot nujnem za izravnavo neenakosti na svetovnem kmetijskem trgu, opozarjajo na vzorec, ki se je v razvitem svetu pokazal že ob uvedbi modernih kmetijskih tehnologij ob »zeleni revoluciji«. Pridelava hrane je res skokovito narasla, vendar številni revnejši kmetje niso imeli kapitala, da bi lahko samostojno razpolagali z dražjimi hibridnimi semeni, ki jih je treba kupovati na novo vsako leto, z velikimi količinami gnojil in  kemičnih sredstvi. Rezultat je bil koncentracija kmetijstva z  velikimi pridelovalcih in odvisnost od podjetij, ki prodajajo semena in kemična sredstva. GS poljščine ponavljajo in še zaostrujejo ta vzorec z intenzivnim patentiranjem GS rastlin in uporabo sodnih pregonov proti kmetom, ki po njihovem kršijo pogodbena pravila.

Prav tako ima več plati zgoraj izpostavljena trditev o GS rastlinah kot tehnološki rešitvi za najbolj akutne probleme kmetijstva. V številnih primerih jih je mogoče rešiti že z konvencionalnimi tehnologijami intenzivne pridelave (v Afriki je namakanih le 6% obdelovalnih površin, povprečna poraba umetnih gnojil v podsaharski Afriki je 13 kg na hektar, za primerjavo, v vzhodni Aziji 190 kg/ha*), ki imajo v nasprotju z GS, ki so povsem v domeni multinacionalk, prednost, da so v večji meri lahko rezultat domače proizvodnje. Nedavno razkriti primer iz Gane (nedvomno pa bi ga našli še marsikje) potrjuje, kako so lobisti agro-multinacionalk  s pomočjo diplomatov ZDA aktivno vplivali na zakonodajo o GSO, da bi si odprli pot za specifične GS produkte. V tej kompleksni sliki je včasih zelo težko razločiti, kje so tiste potencialne prednosti GS poljščin, ki dejansko odgovarjajo na bistven problem in ga rešujejo v korist ljudi in okolja (sam sem mnenja, da obstajajo), kje pa so »rešitve« le nov obrat monopolizacije in izkoriščanja is strani velikih tržnih igralcev.

Prepričan sem, da je vsa ta kompleksna etična vprašanja, ki izhajajo iz različnih interesov in načelnih pogledov, mogoče reševati le v odprti in informirani javni razpravi. Vsaka rešitev glede različnih uporab GSO mora biti rezultat družbenega konsenza in kompromisa. Znanost ima v razpravi bistveno vlogo – poleg samega razvoja tehnologije in znanosti, predvsem v vprašanjih varnosti za zdravje in vpliva na okolje. Ostali udeleženci razprave morajo priznati, da je glede teh vprašanj znanost tista, ki je merodajna. Hkrati pa morajo znanstveniki spoznati, da je nasprotovanje GSO legitimno, četudi se jim zdi, da gre proti znanosti. Ker, prvič, bistvo tega vprašanja ni znanost, ampak vprašanje uporabe določene tehnologije. Uporaba tehnologije (kriteriji, načini in pogoji njene aplikacije) v prihodnji demokratični družbi mora postati stvar politične in družbene odločitve – ne pa le trga. Drugič, ker vprašanja kmetijstva močno presegajo dimenzijo, s katero se ukvarjajo bioznanosti, in segajo v polje politike, kulture in  politične ekonomije. Znanstveni redukcionizem je zato v tej razpravi neumesten in neproduktiven.

PS. Nek bioetični forum je lani  izdal razpravo o etičnihizhodiščih v zvezi z biotehnologijo, ki se mi zdijo dokaj razumna – recimo, kot pravila debate, ki bi jih Slavko Bobovnik pred nastopom povedal igralcem ;)
Menimo, da obstaja pozitivna moralna vrednost razvijanja biotehnologij, ki omogočajo izogibanje ali zmanjšanje škod, in povečujejo blagostanje in dobrobit človeka. To je mogoče uresničiti, če v razpravi o različnih vizijah  glede javnih odločitev [o biotehnologiji] upoštevamo tri temeljna načela, ki jih mora končna odločitev izpolnjevati:
Enakopravnost – enako upoštevanje pravic, interesov in preferenc drugih, vključno z vprašanji pravične in poštene razdelitve pričakovanih koristi in stroškov.
Solidarnost – izogibanje družbenim delitvam in izkoriščanju in aktivno dajanje prednosti tistim ljudem in skupinam, ki so v slabšem položaju, vključno s prevzemanjem stroškov raziskovanja in pridobivanja znanja.
Trajnost – preprečiti   resna in nepovratno škodo za neobnovljive naravne vire, ekosisteme ali okolje v celoti.  (*)

Tuesday, 13 August 2013

Potrebujemo drugačen pogled na gozd

Da je upravljanje našega velikega naravnega vira na dnu, sta me danes spet spomnili dve novici. Bohinjski obrat Lip Bled, ki je menda četrti največji evropski proizvajalec opažnih plošč, bo moral odpustiti četrtino delavcev – ker ne more dobiti dovolj lesa za proizvodnjo! 
 Direktor Alojz Burja pravi, da je problem v tem, ker se večina lesa izvozi v Avstrijo: "Potem je žaga neizkoriščena, sušilnice stojijo prazne in rezultat vsega tega je bil, da smo lansko leto potem poslovali z izgubo." Avstrijske žage so pri nas razvile agresivno mrežo posrednikov za odkup hlodovine, dodaja Burja. "[Avstrijci] svoj les maksimalno obdelajo, dodajo vrednost , zato imajo maksimalno delovnim mest, pri nas pa kupujejo žagani les, da slovenska država od tega izvoza hlodovine praktično nima nič.« (Radio Slovenija, 13.8.2013, 6'50'')
Druga novica, o kateri poroča TVSLO, je pravnomočna terjatev podjetja Mirage do države, ki jo želi podjetje izterjati z zaplembo 1000 ha državnih gozdov:
Sodišče je tokrat iz formalnih razlogov takšno izvršbo zavrnilo, saj je namesto Miragea denar zahteval eden izmed njegovih upnikov, registriran v davčni oazi Delaware. V skladu jih sicer najbolj skrbi, da bodo gozdovi prodani tudi, če bo sodba pozneje razveljavljena. "Ko se da predlog za izvršbo na kmetijska zemljišča ali na gozdove, se s tem omenjeni sektor siromaši," je dejala direktorica Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Irena Šinko. (MMC, 13.8.2013)
Možje iz Delaware očitno vedo, kaj je pravo bogastvo Slovenije, ki je vredno poskusa prilastitve.
Gozdarska politika je impotentna, predvsem zato, ker je talec močnih skupin, ki obračajo velike dobičke iz izkoriščanja gozda (nekaj najbolj očitnih problemov in okoliščin  sem povzel v prejšnjem zapisu). Le malo možnosti je, da se bo kaj spremenilo, če se vrednosti in pomena gozda kot velikega naravnega vira, ne bo zavedla širša civilna družba. Gozdarji iz Zavoda za gozdove so s peticijo »Rešimo slovenski gozd!« poskusili opozoriti na sistematično razgradnjo državne gozdarske službe, enega zadnjih branikov, ki preprečuje popoln grabež v gozdovih.  Prav tako skupina Koalicija za gozd, ki je ob današnjem sestanku ministra za okolje in kmetijstvo  s predstavniki lesno predelovalne industrije, podjetij za proizvodnjo in predelavo lesa ter kmetijsko gozdarskih zadrug objavila izjavo »Do novih delovnih mest v gozdno-lesnem sektorju z naprednimi tehnologijami in ne s povečevanjem poseka!«
Do novih delovnih mest v gozdno-lesnem sektorju z naprednimi tehnologijami in ne s povečevanjem poseka
 Ljubljana, 12. avgust 2013 - V slovenski družbi smo se končno začeli zavedati pomena naših gozdov ter lesa kot edine gospodarsko pomembne surovine. Država je s sprejetjem Akcijskega načrta za povečevanje konkurenčnosti gozdno-lesne verige v Sloveniji do leta 2020 “Les je lep” vrednostno verigo lesa prepoznala kot strateško nacionalno razvojno priložnost, kjer so velika tudi pričakovanja v zvezi z novimi delovnimi mesti. V zadnjem času se slišijo pobude, da naj bi nova delovna mesta ustvarili s povečevanjem poseka lesa v državnih gozdovih. To stališče je zavajajoče in v nasprotju z javnim interesom. Koalicija za gozd, ki jo sestavljajo nevladne organizacije in samostojni strokovnjaki, povečevanju poseka v državnih gozdovih odločno nasprotuje. Kakovostnih novih delovnih mest ne bo zagotovilo povečanje poseka, ampak  povečanje predelave lesa na višjih zahtevnostnih stopnjah z uporabo sodobnih tehnologij.   
Koalicija za gozd je proti brezglavemu povečevanju poseka v državnih gozdovih, ker ta ukrep ne zagotavlja delovnih mest z dolgo življenjsko dobo in visoko dodano vrednostjo, obenem pa še dodatno obremenjuje že precej načete gozdne ekosisteme. Povečanje poseka bi služilo izključno zasebnim interesom, ustvarilo pa bi le zanemarljivo število novih delovnih mest. Koncesije za izkoriščanje državnih gozdov, ki jih je država podelila po močno prenizki ceni, se iztečejo leta 2016. Pritiski koncesionarjev, da bi v tem času izkoristili čim več lesnega državnega naravnega bogastva, so veliki, naloga pristojnega Ministrstva za kmetijstvo in okolje pa je, da zaščiti javni interes in v največji možni meri omeji to “legalno krajo” državnega premoženja.
V gozdovih, ki so v lasti države, se je posek v zadnjih treh letih močno povečeval. Maksimalni etat (letni posek, ki zagotavlja trajnostno gospodarjenje z gozdom) je v državnih gozdovih praviloma realiziran in povečevanje poseka ni upravičeno. Kljub povečevanju poseka je število delovnih mest v slovenskem gozdno-lesnem sektorju v zadnjih letih drastično upadalo, iz leta v leto pa je naraščal delež izvoza nepredelanega slovenskega lesa (34 % v letu 2011). Kljub močnemu povečanju poseka v zadnjih treh letih je Sklad kmetijskih in gozdnih zemljišč Republike Slovenije še vedno neto prejemnik iz proračuna. Ironično je, da gozd prekriva skoraj 60 % površine Slovenije, hkrati pa dejavnosti v gozdno-lesnem sektorju predstavljajo le nekaj manj kot 2 %  letnega BDP.
Dr. Pohleven z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani trdi, da lahko 100 m3 posekanega in predelanega lesa zagotovi 1 delovno mesto. V Sloveniji to niti približno ne drži, saj pride eno delovno mesto na 400 m3 posekanega lesa.
Slovenija ima v gozdno-lesnem sektorju ogromen potencial v mladih izobraženih kadrih (veliko je brezposelnih) in malih ter srednje velikih podjetjih, ki jih je potrebno podpreti ter zagotoviti ugodno okolje za njihov razvoj. Uporaba dobrih praks iz tujine in uvajanje novih tehnologij na področju pridobivanja in predelave lesa lahko Slovenijo popeljejo iz gospodarske krize in obenem zagotovijo trajno ogrodje za stabilno domače gospodarstvo. Dodano vrednost predelave lesa je potrebno zadržati v Sloveniji in s tem omogočiti financiranje novih razvojnih projektov ter sčasoma s pametnimi obdavčitvami pridobiti stabilne prihodke v proračun. Za način, kako naj to naredimo, se moramo ozreti le čez severno mejo. Nove tehnologije v predelavi lesa so v svetu v velikem vzponu in pomembno je, da ujamemo te trende.
Slovenski gozdno-lesni sektor je pred velikim razpotjem. Odločiti se bo potrebno med starim in novim načinom delovanja. Po našem mnenju je potrebno dati priložnost novim pristopom in tehnologijam ter ujeti val, ki se začenja v razvitejših državah. Zavedati se moramo, da z nadaljnjim  povečevanjem poseka in zmanjševanjem gozdne površine ob obstoječem neučinkovitem sistemu izkoriščanja vrednosti lesa izgubljamo državno premoženje, obenem pa negativno vplivamo na ostale, neekonomske funkcije gozda. V mnogih pogledih, npr. po deležu mrtvega lesa, ki je ključen za delovanje ekosistema, naši gozdovi že sedaj ne dosegajo tujih standardov sonaravnega gospodarjenja z gozdovi.
Na osnovi navedenih argumentov Koalicija za gozd zavrača tezo, da bi s povečanjem poseka lesa lahko ustvarili nova delovna mesta. Povečevanju poseka v državnih gozdovih nasprotujejo iz strokovnih razlogov in menijo, da je v nasprotju z javnim interesom.

Koalicija za gozd:
Društvo za ohranjanje, raziskovanje in trajnostni razvoj Dinaridov - Dinaricum
Umanotera, Slovenska fundacija za trajnostni razvoj
Zavod Grč Vrh

Sunday, 11 August 2013

Kdo bo gradil vetrnice?

Načrt za  polje vetrnic  v bližini Senožeč na Krasu je pred kratkim predstavilo Ministrstvo za infrastrukturo in prostor. Gradilo naj bi ga podjetje Vepa d.o.o., ki je od ministrstva zanj že pridobilo energetsko dovoljenje .  O investitorju ne vemo kaj dosti, njegova spletna stran je razen naslovnice še nema. Na Supervizorju izvemo, da sta lastnika l. 2009 ustanovljenega podjetja SUPERNOVA  d.o.o. (30%) in Oskar Marko Musić (70%), ki je od decembra 2012 direktor podjetja. Ajpes  v zadnjem sklepu o vpisu podjetja »VETRNI PARKI, izgradnja in obratovanje veternih elektrarn, d.o.o.« iz 20.12. 2012 navaja, da je osnovni vložek kapitala Musića 5250 evrov (70%), Supernove 2250 evrov (30%). Malo podjetje, ki bo gradilo največjo vetrno elektrarno, očitno tudi ni najbolj vešče pravopisa. O direktorju Oskarju Marku Musiću  na internetu nisem našel nobenih z energetiko povezanih podatkov, prav tako ne o Alešu Musiću, ki je na zgornjem dopisu ministrstva podpisan poleg ministra in naveden kot zastopnik podjetja.   Je bil pa prejšnji direktor Vepa Anton Korošec, ki je 20.12. 2013 (zgornji Ajpes link) odstopil kot direktor podjetja, graditelj prve vetrnice na Krasu.

Sem zagovornik  vetrne energije in gradnje vetrnic v Sloveniji. Tako kot pri drugih energetskih projektih ali izrabi naravnih virov nasploh, je tudi pri gradnji vetrnic ključno, da koristi izrabe naravnega vira ni deležen samo investitor, ampak tudi prebivalci, ki jim izraba naravnega vira spremeni okolje.  Izraz za to je okoljska pravičnost (environmental justice). Eden izmed ključnih pogojev zanjo je verodostojnost investitorja in transparentnost postopka. Negativni primer obojega vidimo v primeru šoštanjske elektrarne v gradnji. Vprašanje je torej, ali je v tem primeru zagotovljena? So ljudje, ki gradijo elektrarno, vredni zaupanja in imajo reference? Stoji za njimi transparenten investitor in kapital, ki bo prevzel odgovornost? To je nekaj vprašanj, za katera bi si želel, da bi ministrrstvo, ki očitno sponzorira projekt, nanje odgovorilo bolj podrobno. Rok, v katerem naj bi lokalna skupnost sporočila svoje pripombe (sredi časa dopustov, do 19. Avgusta), gotovo ni ravno znak želje po veliki transparentnosti.

Skratka. Vetrnice so koristne in kot čist vir obnovljive energije neizogibne tudi v Sloveniji. Uspešno jih bomo gradili le, če bo pri tem sodelovala lokalna skupnost in če bo lokalna skupnost tudi deležna neposrednih dobičkov njihovega delovanja.  To je edini način, da se ne zablokiramo z znano oviro  »ne na mojem dvorišču« . Zgodbo bom seveda spremljal naprej.