Wednesday, 27 March 2013

Gozd pod pritiskom



Z vodo se zadnje čase (končno)  javnost veliko ukvarja. Predlog Evropske komisije o liberalizaciji trga koncesij za upravljanje vodnih virov, je pri ljudeh upravičeno sprožil zaskrbljenost. Vsi se sprašujemo,  kako realna je nevarnost, da bi takšna liberalizacija vodila  v privatizacijo virov pitne vode.  Izkoristiti hočem trenutek in opozoriti na še en ključen naravni vir, gozd,  ki je v Sloveniji pod podobnim pritiskom, a morda v tem trenutku  manj izpostavljen pogledu javnosti.

To je Narobe. »Izkoristek gozda kot najbogatejšega naravnega vira«, je zapisan cilj v dogovoru strank nove vlade. Stvari se bodo zgostile še bolj: letos se  bo verjetno sprejemal nov zakon o gozdarstvu, poleg tega pa se počasi  iztekajo dobičkonosne dolgoročne koncesijske pogodbe za izkoriščanje državnih gozdov. Na gozdarski sceni je zato zelo vroče in čas je, da tako kot pri vodi, javni interes vstopi v igro. Da je z gozdom pri nas vse v najboljšem redu (itak se Slovenija zarašča, ne?), je mit, torej  mešanica resnice in izmišljotine.  Pričeti se mora resna razprava, kaj je javni interes in skupno dobro glede tega ključnega slovenskega naravnega vira.

(Nepoštene) Koncesije.  Državne gozdove v Sloveniji upravljajo zasebna podjetja, ki so po običajnem vzorcu privatizacije nastala  iz nekdaj družbenih gozdnih gospodarstev. Teh 17 podjetij, ki so nekatera obdržala ime gozdno gospodarstvo, nekatera pa ne, so  v 1990' dobila 20-letno koncesijo za izkoriščanje državnih gozdov. To pomeni, da v državnih gozdovih lahko sekajo les in ga prodajajo naprej.  Za vsak kubični meter lesa državi plačajo koncesijo, z dobičkom, ki ga ustvarijo, pa skrbijo za upravljanje gozda in delovanje svojega podjetja. Vse lepo in prav, če ne bi bilo v tej zgodbi ene velike napake. Koncesijska dajatev, torej tisto, kar podjetje plača državi, znaša okoli 15 evrov na kubični meter lesa. Prodajna cena lesa pa je veliko, veliko višja.  Že l. 2009 je računsko sodišče presodilo, da je glede na »surovo« prodajno ceno lesa 37.67 eur/m3, koncesija, ki jo zaračunava država, veliko prenizka.  A od takrat so se stvari še zaostrovale. Absurd se lepo kaže na primeru Kočevske. Kočevska občina za svoje gozdove od koncesionarja  iztrži 30 eur/m3 lesa, medtem ko država na istem območju svojemu koncesionarju plačuje 14,04 eur/m3. Občina se pač lahko pogaja, medtem ko je država zaradi dolgoročnih pogodb v kleščah zasebnega koncesionarja. 

Dobiček, ki ga ustvarjajo zasebna »gozdna gospodarstva«, je torej dober. A poznavalci pravijo, da je pravi profit velikokrat skrit še za eno operacijo. Ker bi bil prevelik dobiček koncesionarjev vendarle preveč v oči bijoč, so v igri vmesna podjetja. Koncesionar tem les proda po nižji ceni, oni pa ga po visoki končni ceni tržijo v tujino, predvsem Avstrijo. Vmesni prodajalci  so lahko lastniško povezana z lastniki  koncesionarjev, in krog je zaključen. 

Zaradi moči igralcev, zaprtega kroga in nepoznavanja ali nezainteresiranosti širše javnosti, je bil do sedaj vsak poskus stopiti na prste tej »lesni hobotnici«, kot jo imenuje nedavno  anonimno, a tehtno argumentirano pismo prizadetih gozdarjev, neuspešen. Dobiček od  izkoriščanje naravnega vira, ki je celo v državni lasti, pa gre v največji meri v zasebno lastnino. Če bodo ljudje, ki so deležni prednosti sedanjega režima, edini, ki bodo postavljali pravila novega (nov gozdarski zakon letos in nove koncesijske pogodbe do 2016), ta zelo verjetno ne bo v skladu z najboljšim javnim interesom. To lahko preprečimo le, če se informiramo in angažiramo v procesih priprave novega zakona. 

(Nezadostno) Naravovarstvo. Odlično je, če bomo res bolj uporabljali  prednosti  naravnega vira, ki ga za Slovenijo predstavlja les.  Vendar gozd ni les - ali vsaj, ni samo les.  Tega se gozdarska stroka seveda zaveda, ko govori o različnih funkcijah gozda in posledično nalogah gozdarjenja –  ekoloških, socialnih in proizvodnih funkcijah, ki jih recimo  - njih 17 -  našteva  Pravilnik o načrtih za gospodarjenje z gozdovi (22. člen).  Ampak prav sedaj je nujno, da naravovarstvene in druge negospodarske vloge gozda dobijo dodatne zagovornike.  

Kar nekaj razlogov je, da gre za ključni trenutek.  Najprej, posek se je v zadnjih dveh desetletjih v Sloveniji močno povečal. Leta 1991 je znašal 2.098.593 kubičnih metrov, l. 2012 pa  skoraj še enkrat več, 3.910.807m3 (*, **; Zavod za gozdove).  Za lažjo predstavo, za kakšno količino gre, en običajen s hlodi naložen kamion prevaža okoli 20 kubičnih metrov lesa. Res je, da iz vidika ohranjanja gozdov kot »lesne mase«,  v Sloveniji to ni prevelika številka – naravni letni prirastek je večji od poseka, in realizirani posek predstavlja dobrih 70% količine, ki  jo kot »trajnostno« omejitev vsako leto določi Zavod za gozdove. Tudi vladni ekonomski analitiki UMARja ugotavljajo, da je statistično gledano intenzivnost poseka lesa (razmerje med posekom in prirastkom) »med najnižjimi v državah EU«.

Toda to je le en del zgodbe. Če gozdove gledamo kot vir lesa, je res, da tudi ob povečanem poseku ta vir v Sloveniji ni ogrožen. Drugače pa je, če gozd pogledamo iz vidika njegovih drugih funkcij. Večanje poseka  nujno pomeni poseg v ekološke, estetske in druge funkcije gozda. Tako močno povečan posek bi morala nujno spremljati vsaj tako povečana skrb za poravnavo škod v okolju, ki pri tem nujno nastanejo.
Ne gre za to, da bi nasprotovali  večji izrabi lesa, ki je bistven slovenski trajnostni  naravni vir. A kot je zadnjič dejal znan slovenski gozdar, lepo bi bilo, če bi enako pozornost, kot jo je v javnosti deležen posek na ljubljanskem Rožniku, namenili vsem posekom po Sloveniji.  Ti so namreč lahko izvedeni tako ali drugače. Od vrhunskih ekip, ki pri poseku naredijo minimalno »kolateralno škode«, do vedno bolj pogostih poceni najetih podizvajalcev, ki za sabo v gozdu pustijo splošno uničenje. Kazni, ki jih za neustrezen poseg izrekajo inšpektorji, so bizarno prenizke – 400 evrov je cena, ki jo marsikdo enostavno preračunano plača za nedovoljen posek, ki je praktično že enak goloseku. Le kako osamljeno drevo pustijo na poseki, da jih  inšpektor ne more dražje oglobiti za pravi golosek, opisujejo pogosto prakso v naših gozdovih gozdarji.  Stroji  za strojno sečnjo – harvesterji – zadnja leta pospešeno  prihajajo k nam in nadomeščajo motorne žage. Če so upravljalci stroja usposobljeni in če so razmere prave, je takšna sečnja čisto  OK; če ne – in to je zadnje časa večkrat primer – lahko  naredijo v gozdu veliko škodo.
Ob tem se mi zdi zelo relevanten še en predlog iz gozdarskih krogov. Močno povečano gospodarsko rabo gozdov bi lahko iz vidika njihove  ekološke funkcije nekoliko uravnotežili tudi z vzpostavitvijo novih varovanih območij, kjer  gozda ne bi sekali in bi bil prepuščen svojim naravnim ciklom rasti. Če so iz vidika izkoriščanja lesa največ vredna relativno mlada drevesa, so po drugi strani prav stara drevesa tista, ki s  svojo velikostjo, duplinami za živali, semenenjem, opravljajo posebno ekološko vlogo.  Gozdnih rezervatov, nekateri izmed njih so  pragozdni ostanki  kot npr. Rajhenavski Rog in  pragozd Krokar,  kjer sečnje ni, je v Sloveniji le 9.600 hektarov (proti 1.184.526 ha vseh gozdov; zaradi zaščite terena pred plazovi, odnašanjem vode ipd, je določenih še 99.248 ha tako imenovanih varovalnih gozdov, ki so večinoma v hribih in ob vodotokih.) V Sloveniji je dovolj gozdov, da povečanje gozdnih rezervatov – morda prihodnjih »pragozdov -  ne bo vplivala na naše ambicije po večjem izkoriščanju lesa. 

Slovenska »lesna renesansa«,  če se bo res zgodila, je super. Ampak samo, če bomo zagotovili, da ne gre na škodo narave in večji del dobičkov od lesa namenili za ohranjanje ekoloških funkcij gozdov.  Nekako mi pušča slab priokus, če eno največjih gozdarskih podjetij, ki je koncesionar  za kočevske gozdove, svoje dobičke vlaga v postavitev tovarne plastično ustekleničene vode Costella. Dobro, seveda imajo do tega kot gospodarska družba vso pravico. Temelj zamisli lesne renesanse je koncept tako imenovane »gozdno-lesne verige«, ki naj bi v principu pomenila, da se v Sloveniji z lesom tudi kaj dela, ne samo požanje. Dobro bi bilo, če bi istočasno vzpostavljali tudi »verigo« določenega vračanja gozdovom za njihovo izkoriščanje. Vsekakor bi bila po moje to veliko boljša naložba kot tista v ustekleničeno vodo. 

Pragozd Krokar na Kočevskem

No comments:

Post a Comment

Note: only a member of this blog may post a comment.