Wednesday, 27 March 2013

Gozd pod pritiskom



Z vodo se zadnje čase (končno)  javnost veliko ukvarja. Predlog Evropske komisije o liberalizaciji trga koncesij za upravljanje vodnih virov, je pri ljudeh upravičeno sprožil zaskrbljenost. Vsi se sprašujemo,  kako realna je nevarnost, da bi takšna liberalizacija vodila  v privatizacijo virov pitne vode.  Izkoristiti hočem trenutek in opozoriti na še en ključen naravni vir, gozd,  ki je v Sloveniji pod podobnim pritiskom, a morda v tem trenutku  manj izpostavljen pogledu javnosti.

To je Narobe. »Izkoristek gozda kot najbogatejšega naravnega vira«, je zapisan cilj v dogovoru strank nove vlade. Stvari se bodo zgostile še bolj: letos se  bo verjetno sprejemal nov zakon o gozdarstvu, poleg tega pa se počasi  iztekajo dobičkonosne dolgoročne koncesijske pogodbe za izkoriščanje državnih gozdov. Na gozdarski sceni je zato zelo vroče in čas je, da tako kot pri vodi, javni interes vstopi v igro. Da je z gozdom pri nas vse v najboljšem redu (itak se Slovenija zarašča, ne?), je mit, torej  mešanica resnice in izmišljotine.  Pričeti se mora resna razprava, kaj je javni interes in skupno dobro glede tega ključnega slovenskega naravnega vira.

(Nepoštene) Koncesije.  Državne gozdove v Sloveniji upravljajo zasebna podjetja, ki so po običajnem vzorcu privatizacije nastala  iz nekdaj družbenih gozdnih gospodarstev. Teh 17 podjetij, ki so nekatera obdržala ime gozdno gospodarstvo, nekatera pa ne, so  v 1990' dobila 20-letno koncesijo za izkoriščanje državnih gozdov. To pomeni, da v državnih gozdovih lahko sekajo les in ga prodajajo naprej.  Za vsak kubični meter lesa državi plačajo koncesijo, z dobičkom, ki ga ustvarijo, pa skrbijo za upravljanje gozda in delovanje svojega podjetja. Vse lepo in prav, če ne bi bilo v tej zgodbi ene velike napake. Koncesijska dajatev, torej tisto, kar podjetje plača državi, znaša okoli 15 evrov na kubični meter lesa. Prodajna cena lesa pa je veliko, veliko višja.  Že l. 2009 je računsko sodišče presodilo, da je glede na »surovo« prodajno ceno lesa 37.67 eur/m3, koncesija, ki jo zaračunava država, veliko prenizka.  A od takrat so se stvari še zaostrovale. Absurd se lepo kaže na primeru Kočevske. Kočevska občina za svoje gozdove od koncesionarja  iztrži 30 eur/m3 lesa, medtem ko država na istem območju svojemu koncesionarju plačuje 14,04 eur/m3. Občina se pač lahko pogaja, medtem ko je država zaradi dolgoročnih pogodb v kleščah zasebnega koncesionarja. 

Dobiček, ki ga ustvarjajo zasebna »gozdna gospodarstva«, je torej dober. A poznavalci pravijo, da je pravi profit velikokrat skrit še za eno operacijo. Ker bi bil prevelik dobiček koncesionarjev vendarle preveč v oči bijoč, so v igri vmesna podjetja. Koncesionar tem les proda po nižji ceni, oni pa ga po visoki končni ceni tržijo v tujino, predvsem Avstrijo. Vmesni prodajalci  so lahko lastniško povezana z lastniki  koncesionarjev, in krog je zaključen. 

Zaradi moči igralcev, zaprtega kroga in nepoznavanja ali nezainteresiranosti širše javnosti, je bil do sedaj vsak poskus stopiti na prste tej »lesni hobotnici«, kot jo imenuje nedavno  anonimno, a tehtno argumentirano pismo prizadetih gozdarjev, neuspešen. Dobiček od  izkoriščanje naravnega vira, ki je celo v državni lasti, pa gre v največji meri v zasebno lastnino. Če bodo ljudje, ki so deležni prednosti sedanjega režima, edini, ki bodo postavljali pravila novega (nov gozdarski zakon letos in nove koncesijske pogodbe do 2016), ta zelo verjetno ne bo v skladu z najboljšim javnim interesom. To lahko preprečimo le, če se informiramo in angažiramo v procesih priprave novega zakona. 

(Nezadostno) Naravovarstvo. Odlično je, če bomo res bolj uporabljali  prednosti  naravnega vira, ki ga za Slovenijo predstavlja les.  Vendar gozd ni les - ali vsaj, ni samo les.  Tega se gozdarska stroka seveda zaveda, ko govori o različnih funkcijah gozda in posledično nalogah gozdarjenja –  ekoloških, socialnih in proizvodnih funkcijah, ki jih recimo  - njih 17 -  našteva  Pravilnik o načrtih za gospodarjenje z gozdovi (22. člen).  Ampak prav sedaj je nujno, da naravovarstvene in druge negospodarske vloge gozda dobijo dodatne zagovornike.  

Kar nekaj razlogov je, da gre za ključni trenutek.  Najprej, posek se je v zadnjih dveh desetletjih v Sloveniji močno povečal. Leta 1991 je znašal 2.098.593 kubičnih metrov, l. 2012 pa  skoraj še enkrat več, 3.910.807m3 (*, **; Zavod za gozdove).  Za lažjo predstavo, za kakšno količino gre, en običajen s hlodi naložen kamion prevaža okoli 20 kubičnih metrov lesa. Res je, da iz vidika ohranjanja gozdov kot »lesne mase«,  v Sloveniji to ni prevelika številka – naravni letni prirastek je večji od poseka, in realizirani posek predstavlja dobrih 70% količine, ki  jo kot »trajnostno« omejitev vsako leto določi Zavod za gozdove. Tudi vladni ekonomski analitiki UMARja ugotavljajo, da je statistično gledano intenzivnost poseka lesa (razmerje med posekom in prirastkom) »med najnižjimi v državah EU«.

Toda to je le en del zgodbe. Če gozdove gledamo kot vir lesa, je res, da tudi ob povečanem poseku ta vir v Sloveniji ni ogrožen. Drugače pa je, če gozd pogledamo iz vidika njegovih drugih funkcij. Večanje poseka  nujno pomeni poseg v ekološke, estetske in druge funkcije gozda. Tako močno povečan posek bi morala nujno spremljati vsaj tako povečana skrb za poravnavo škod v okolju, ki pri tem nujno nastanejo.
Ne gre za to, da bi nasprotovali  večji izrabi lesa, ki je bistven slovenski trajnostni  naravni vir. A kot je zadnjič dejal znan slovenski gozdar, lepo bi bilo, če bi enako pozornost, kot jo je v javnosti deležen posek na ljubljanskem Rožniku, namenili vsem posekom po Sloveniji.  Ti so namreč lahko izvedeni tako ali drugače. Od vrhunskih ekip, ki pri poseku naredijo minimalno »kolateralno škode«, do vedno bolj pogostih poceni najetih podizvajalcev, ki za sabo v gozdu pustijo splošno uničenje. Kazni, ki jih za neustrezen poseg izrekajo inšpektorji, so bizarno prenizke – 400 evrov je cena, ki jo marsikdo enostavno preračunano plača za nedovoljen posek, ki je praktično že enak goloseku. Le kako osamljeno drevo pustijo na poseki, da jih  inšpektor ne more dražje oglobiti za pravi golosek, opisujejo pogosto prakso v naših gozdovih gozdarji.  Stroji  za strojno sečnjo – harvesterji – zadnja leta pospešeno  prihajajo k nam in nadomeščajo motorne žage. Če so upravljalci stroja usposobljeni in če so razmere prave, je takšna sečnja čisto  OK; če ne – in to je zadnje časa večkrat primer – lahko  naredijo v gozdu veliko škodo.
Ob tem se mi zdi zelo relevanten še en predlog iz gozdarskih krogov. Močno povečano gospodarsko rabo gozdov bi lahko iz vidika njihove  ekološke funkcije nekoliko uravnotežili tudi z vzpostavitvijo novih varovanih območij, kjer  gozda ne bi sekali in bi bil prepuščen svojim naravnim ciklom rasti. Če so iz vidika izkoriščanja lesa največ vredna relativno mlada drevesa, so po drugi strani prav stara drevesa tista, ki s  svojo velikostjo, duplinami za živali, semenenjem, opravljajo posebno ekološko vlogo.  Gozdnih rezervatov, nekateri izmed njih so  pragozdni ostanki  kot npr. Rajhenavski Rog in  pragozd Krokar,  kjer sečnje ni, je v Sloveniji le 9.600 hektarov (proti 1.184.526 ha vseh gozdov; zaradi zaščite terena pred plazovi, odnašanjem vode ipd, je določenih še 99.248 ha tako imenovanih varovalnih gozdov, ki so večinoma v hribih in ob vodotokih.) V Sloveniji je dovolj gozdov, da povečanje gozdnih rezervatov – morda prihodnjih »pragozdov -  ne bo vplivala na naše ambicije po večjem izkoriščanju lesa. 

Slovenska »lesna renesansa«,  če se bo res zgodila, je super. Ampak samo, če bomo zagotovili, da ne gre na škodo narave in večji del dobičkov od lesa namenili za ohranjanje ekoloških funkcij gozdov.  Nekako mi pušča slab priokus, če eno največjih gozdarskih podjetij, ki je koncesionar  za kočevske gozdove, svoje dobičke vlaga v postavitev tovarne plastično ustekleničene vode Costella. Dobro, seveda imajo do tega kot gospodarska družba vso pravico. Temelj zamisli lesne renesanse je koncept tako imenovane »gozdno-lesne verige«, ki naj bi v principu pomenila, da se v Sloveniji z lesom tudi kaj dela, ne samo požanje. Dobro bi bilo, če bi istočasno vzpostavljali tudi »verigo« določenega vračanja gozdovom za njihovo izkoriščanje. Vsekakor bi bila po moje to veliko boljša naložba kot tista v ustekleničeno vodo. 

Pragozd Krokar na Kočevskem

Tuesday, 12 March 2013

Dizel ali bencin?



V Franciji trenutno poteka oster politični spopad. Bolj »zeleni« del vlade, v prvi vrsti ministrica za ekologijo, trajnostni razvoj in energetiko Delphine Batho, si prizadeva za zvišanje trošarin na dizelsko gorivo, ki je v Franciji bistveno nižja kot za bencin – 61 centov/l  za bencin in 43 centov za dizel (Dnevnik, 6.3.2013).  Za primerjavo, v Sloveniji je razlika bistveno manjša, npr. (18.2.2013)  54 centov za bencin in 42 centov za dizel. Kaj je razlog za relativno najnižjo obdavčitev dizla v Franciji? Le Mondeov komentator  je kategoričen, »La raison réside dans un choix politique, influencé par des lobbies économiques.«  Oba velika francoska avtomobilska koncerna, Renault in PSA, sta se izrazito usmerila na dizelsko nišo in danes je 60% avtomobilskega parka dizelskega,  prav tako 73% novo registriranih vozil – EU povprečje je 55%. Odpor te industrije  proti predlogu zvišanja trošarin je posledično zelo močan.

Nižje trošarine za dizel seveda niso samo francoski pojav in njihov obstoj nima nikjer bistveno drugačnega razloga od tega, ki ga jedrnato izraža francoski komentator. Vsaj bilo je tako do trenutka, ko so v igro stopile podnebne spremembe in CO2.  Iz vidika slednjega uporaba  dizla manj prispeva k podnebnim spremembam kot uporaba bencina  (npr. K. Tanaka, Climate Effects of Emission Standards: The Case for Gasoline and Diesel Cars) in dizelski avtomobili so sedaj postali bolj »zeleni«  od bencinskih.

Ali pa tudi ne. Francoska zgodba je  povezana z manj lepo platjo dizla, večjimi izpusti dušikovih oksidov in trdnih delcev kot pri bencinu.  To dvoje je zdravju tako škodljivo, da je Svetovna zdravstvena organizacija lani izpuste dizelskih motorjev tudi uradno uvrstila med za človeka karcinogene snovi. Po pravici povedano, če pogledate celotno tabelo rakotvornih snovi, je na njej tudi bencin (»Engine exhaust, gasoline«), ki ima status »v pripravi«, torej bo verjetno kmalu dobil enak uraden status rakotvornosti kot »Engine exhaust, diesel«. A prav ta kvalifikacija je bila v Franciji neposreden  povod za pobudo dela vlade, da se odpravi  davčno protežiranje dizla.  Zakaj bi tako izrazito davčno  subvencionirali gorivo, ki je iz okoljskega vidika, razen izpustov CO2, še bolj škodljivo?, so  argumentirali  zagovorniki obdavčitve dizla. Prašni delci premera okoli 10 mikrometrov (PM10) in okoli 2,5 mikrometra (PM2.5) po poročilu »Clean Air for Europe«, ki ga je naročila Evropska komisija, v Franciji povzročijo več kot 40.000 »prezgodnjih« smrti letno  (Le Monde objavlja zanimiv članek, kaj »prezgodnja« smrt v tem kontekstu pravzaprav pomeni). Mimogrede, nedavno poročilo slovenske agencije za okolje, ki med drugim prikaže, da je v Sloveniji  izpostavljenost otrok delcem PM10 in PM2.5 praktično največja v Evropi, pri nas ni bila deležna niti najmanj primerljive medijske, kaj šele politične pozornosti, kot zgornja debata v Franciji.

Proizvajalci in prodajalci »zelenih« avtomobilov so glede informacij o drugih  izpustih veliko bolj ekonomični, kot pri CO2. Jaz jih pravzaprav nisem našel na nobeni spletni  strani, kjer proizvajalci predstavljajo svoja nova vozila. Lahko, da se bo to v luči tekočih dogodkov kmalu spremenilo, kar bi bilo seveda  dobro.

Glede prašnih delcev in dušikovih oksidov, lahko ugotovimo dvoje. Prvič, v obdobju tridesetih let do danes so se zaradi razvoja tehnologije motorjev izpusti iz dizelskih motorjev res močno zmanjšali. V obdobju 1984 do 2010 – po podatkih iz Volkswagnove analize lastnih vozil – so se emisije prašnih delcev zmanjšale za 93%.
 Zmanjšanje je vzporedno razvoju evropskih standardov za izpuste.  Euro 5, trenutno obvezni standard za novo registrirana vozila, določa izpuste ogljikovega monoksida 500 mg/km (DIZEL) in 1000 mg/km (BENCIN),  dušikovih oksidov 180 mg/km (DIZEL) in 60 mg/km (BENCIN) ter trdnih delcev 5 mg/km (DIESEL). Bencinski motorji načelno teh emisij nimajo oziroma so bistveno manjše, razen pri bolj eksotičnih motorjih z neposrednim vbrizgom goriva v valj, za katere Euro 5 prav tako določa 5 mg/km.  Za primerjavo, prvi Euro 1 standard iz l. 1992 je za dizelske izpuste prašnih delcev določal mejo 140 mg/km.
Pri velikih dizelskih  tovornih vozilih je zgolj po razmerju zmanjšanje malo manjše, za prašne delce 400 mg/kWh (Euro 1) proti 20 mg/kWh (Euro 5). Vendar gre pri tovornih vozilih  za drugačne enote (kamionov nima smisla ocenjevati po izpustih na kilometer, saj so ti zelo odvisni od obtežitve vozila), kakšne pa so absolutne količine onesnaževal, trenutno nimam podatkov.

Kaj vse to skupaj pomeni?  Po moje je vprašanje, ali je dizel zaradi nižjih izpustov CO2 »ekološki odrešitelj«, ali pa zaradi višjih izpustov prašnih delcev »morilec«, v osnovi brez veze. Podnebnih sprememb s prehodom na dizel gotovo ne bomo rešili in ideja, da ste bolj »zeleni«, če vozite dizel (kot ga jaz), je popolna iluzija. Strinjam se tudi z argumentacijo francoske ministrice, da je utemeljevanje davčne protekcije dizla z okoljskimi razlogi nesmiselno. Razprava, kaj je pravi razlog za nižje trošarine za dizel povsod po Evropi, in ali so te res upravičene, je povsem na mestu in po moje bi bil edini racionalen izid njihovo izenačenje z bencinskimi. Drugačna zgodba so prašni delci. Koliko je za njih v resnici kriv dizel, je najbrž precej odvisno od okoliščin. V Sloveniji so recimo po poročilu ARSO za onesnaženje z delci PM10 najbolj odgovorna individualna kurišča, torej domovi, v katerih za ogrevanje uporabljamo kurjenje lesa.  Še en paradoks: les, ki je pri nas načelno  idealen trajnostni energent, je za naše zdravje OK le, če ga kurimo v tehnološko pravilno zgrajenih pečeh,  ali v sistemih skupnega ogrevanja za celotno naselje.

Pravzaprav je najbrž dokaj vseeno, ali se vozimo z bencinarjem ali dizlom. Očitno še največ za zmanjšanje škodljivih izpustov storimo, če se čim manj sami vozimo z avtom in uporabljamo druge načine transporta. Zabavna anekdota, ki sem jo slišal danes po radiju (RTVSLO, 15'10''), na svoj način le potrjuje point. Ko je novinar župana Horjula vprašal, zakaj se v nasprotju s sosednjim  Polhovim Gradcem niso hoteli povezati v sistem integriranih potniških linij Ljubljanskega potniškega prometa, je bil njegov odgovor, da občanom to itak ni v interesu. Vozovnica za avtobus bi se pocenila, s tem pa bi ljudje od delodajalcev dobili nižji obračun za potne stroške, ki je vezan na ceno te vozovnice. Čeprav se v sužbo vozijo z avtom.

Tuesday, 5 March 2013

Pozidava Krasa ali Od visokih ciljev se ne da živeti!


Izguba  zemlje in uničevanje prostora zaradi brezobzirnih pozidav se največkrat dogaja za  zastorom lokalne politike, kamor pogled osrednjih medijev redko prodre.  Zadnjič sem v bloku lokalnih novic  na Valu 202 (2.3.2013, 9'40'') slučajno slišal poročilo o dogajanju na svetu občine Sežana, ki je sprejemal osnutek občinskega prostorskega načrta.  Pozornost mi je zbudila nenavadna argumentacija, s katero so zagovarjali širitev  zazidalnih območij tja, kjer so sedaj kmetijska zemljišča:
»Svetnik Obrtno-podjetniške liste Milan Škapin: Dajmo si sedaj pustiti, saj ni nujno, da pozidamo. Bomo lahko z drugimi stvarmi določene zadeve omejevali z gradbenimi dovoljenji. Ampak če imamo prostor, imamo prostor, in se bomo lahko tudi razvijali takrat, ko bo potrebno.«
Najprej nisem bil prepričan, če prav  razumem. Je mogoče, da človek odkrito zagovarja spremembo namembnosti  kar  tako, na rezervo? In celo pove, da je namen celega manevra, da bi obšli zoprne državne omejitve in dali občini možnost, da zadeve  handla z »drugimi stvarmi«? Ampak podobno je nekoliko prej poročal tudi Primorski dnevnik:
»Občina lahko kasneje, če se izkaže za potrebno, omejuje izdajo gradbenih dovoljenj, je povedal Milan Škapin (Obrtno podjetniška lista). "Ni nujno, da je-tisto, kar je mišljeno za poselitev, na koncu tudi zares poseljeno," je dodal Črtomir Pečar (Zares)…«
 Za pojasnilo sem poiskal občana, ki je bil v radijskem  prispevku omenjen kot edini glas proti. Edi Fabjan iz Civilne iniciative Kras me je napotil na več virov in mi nekoliko pojasnil položaj.  Zaradi spleta različnih okoliščin je Kras prav šolski primer stranpoti slovenske prostorske politike. Izvirni problem, pravi Fabjan, sega še v leto 1988, ko so bili zadnjič spremenjeni prostorski akti za občino Sežana.  Ti so v okviru Osimskih sporazumov načrtovali veliko industrijsko cono na področju med Sežano in Lipico. Priselilo naj bi se 30.000 ljudi, zato so v planskih prostorskih aktih rezervirali ogromne površine okrog kraških vasi.

Po vstopu Slovenije v EU se je pritisk za poselitev Krasa izredno povečal. V letih 2008 in 2009, ko je bil pritisk za pozidavo največji, se je civilna družba temu zoperstavljala z vsemi močmi, a še največ je naredil nastop krize, priznava Fabjan. Nekje je uspelo, nekje pa ne. Urša Marn je položaj raziskovala v Mladini l. 2011 in ugotovila, da bi se npr. za  Divačo »ob domnevi, da bi se vsa stanovanja, ki so že zgrajena ali pa je njihova gradnja še predvidena, zapolnila z novimi stanovalci, število prebivalcev Divače povečalo kar za 55 odstotkov!« (U. Marn, Kolonizacija Krasa, 17.3.2011) Kako neverjetno neustrezni in uničujoči so veljavni kraški prostorski načrti, je še l. 2008 ugotavljal prof. Ljubo Lah iz ljubljanske Fakultete za arhitekturo:
V 63 vaseh na Krasu v Občini Sežana (izvzeto je samo mesto Sežana) živi nekaj več kot 7.000 ljudi v približno 2.400 stavbnih enotah, v kraških domačijah ali v novejših enodružinskih hišah. Po obstoječih oziroma spremenjenih prostorskih načrtih bi bilo mogoče zgraditi več kot 5.000 stanovanjskih objektov s parcelami v obsegu okrog 800 kvadratnih metrov. To dejansko predstavlja možnost več kot podvojitve prebivalstva v vaseh občine Sežana!
Primeri: v vasi Kreplje, katerega vaško jedro obsega 55.074 kvadratnih metrov, je novim pozidavam v prihodnosti namenjeno kar 60.912 kvadratnih metrov. Podobno velja za vas Tublje pri Komnu, kjer vaško jedro danes obsega 13.822 kvadratnih metrov, novim pozidavam v prihodnosti pa planski dokumenti namenjajo kar 29.698 kvadratnih metrov. V nekaterih večjih vaseh na Krasu so ta razmerja še bolj drastična. V Križu naj bi 64.435 kvadratnih metrov obsežnemu j2edru dodali 444.468 kvadratnih metrov veliko novo naselje, ki je delno že pozidano. Tudi v Dutovljah so ob vaš­kem jedru obsega 97.476 kvadratnih metrov predvidene površ­ine za dodatno š­iritev naselja v obsegu kar 352.134 kvadratnih metrov.
Postavlja se vprašanje, komu so dejansko namenjene vse predvidene površine za širitev naselij? V čigavem interesu jih še nadalje načrtujemo? (Ohranitev kraške krajine kot razvojna priložnost Krasa,   Državni svet Republike Slovenije,  Zborniki posvetov 2/2008)
Res. Sedanje spremembe prostorskih aktov, ki naj bi popravile neznosno stanje, so očitno še vedno pod vplivom starega uroka. Čemu sicer l. 2013 še vedno na rezervo načrtujejo širitve naselij brez natančne opredelitve, zakaj je to res potrebno?  Razlaga sežanskega župana Terčona je očitno zgolj prazna fraza:
 »Od visokih ciljev se ne da živeti. Časi so se spremenili in z njim potrebe ljudi,« je sežanski župan odgovoril na očitke opozicije, da predlog občinskega prostorskega načrta premalo varuje naravo. (*)
Ohranitev Krasa pred predimenzionirano pozidavo ni noben visok cilj! Je minimalni pogoj za kvaliteto življenja ljudi, in to predvsem ljudi, ki sedaj živijo tam. Potrebe, o katerih govori Terčon, gotovo niso njihove potrebe. V invalidno delujoči lokalni demokraciji v Sloveniji je tako rekoč herojsko prizadevanje posameznikov, kot je kraška civilna iniciativa, ki se kot manjšina borijo za ohranitev skupnega pred grabežem nekaterih.  Za razvoj Slovenije je malo stvari bolj pomembnih od tega, da lokalni aktivisti dobijo pozornost in  podporo vse države. 

Saturday, 2 March 2013

Ustavno sodišče o zvereh

L. 1972 je ameriški sodnik  William O. Douglas v primeru Sierra Club proti Mortonu zapisal ločeno mnenje, ki je postalo slavno in eden izmed temeljnih kamnov razmišljanja o pravni zaščiti narave.  Naravovarstveniki so si prizadevali preprečiti pozidavo nedotaknjene  doline v gorovju Sierra Nevada. Po daljših sodnih bitkah je zadeva prispela do vrhovnega sodišča, ki je moralo odločiti, ali naravovarstveniki  sploh izkazujejo pravni interes, torej, ali lahko dokažejo, da bi bili resnično prizadeti, če bi prišlo do pozidave doline.  Odločitev je bila negativna, toda Douglas, eden izmed sodnikov, se z  njo ni strinjal. V daljši obrazložitvi (vredni branja) je med drugim zapisal:
Reka, recimo, je živ simbol vsega živega, ki ga vzdržuje in ohranja – ribe, vodne žuželke, povodni kos, vidra, vodomec, jelen, vapiti, medved in vse druge živali, vključno s človekom, so od nje odvisne ali  v njej uživajo zaradi njenega izgleda, zvoka, življenja. Reka kot tožnik govori za ekološko enoto življenja, ki jo sestavlja. Tisti ljudje, ki imajo smiseln odnos do tega vodnega vira – ribič, kanuist, zoolog, gozdar  – morajo imeti možnost, da zagovarjajo vrednote, ki jih predstavlja reka, in ki jim grozi uničenje.
Slovenija. Konec lanskega leta je  skupina nevladnikov (UmanoteraPravno-informacijski center nevladnih organizacij PIC in Lutra) Ustavnemu sodišču  predala v presojo odlok o odstrelu volkov in medvedov v letošnji sezoni. Bistvo tožbe je bilo na eni strani dokazovanje protislovja v pravni utemeljitvi odstrela - recimo, Uredba o zavarovanih prostoživečih živalskih vrstah v enem členu daje ministrstvu možnost, da določi odstrel zavarovanih živali iz razlogov, če so te škodljive za človeka,  čeprav krovni Zakon o varstvu narave govori le ukrepih, ki so potrebni za varstvo živali:
Z določitvijo možnosti odstrela v 7a. členu Uredbe je preseženo zakonsko pooblastilo, saj zakon te možnosti ne dopušča. Da bi bil odstrel sploh dopusten bi moral imeti izrecno podlago v zakonu, Zakon o ohranjanju narave pa nasprotno daje zgolj podlago za ukrepe varstva živali. Dopustna materija Uredbe je le varstvo zavarovanih vrst, ne pa tudi varstvo ljudi pred zavarovanimi vrstami (kar je dejanski razlog predvidenega odstrela).(*)
Najpomembnejši argument pobudnikov tožbe se je nanašal na kršenje Habitatne direktive, ki na ravni EU določa zaščitene vrste in ravnanje z njimi. Pogoji, kdaj je dovoljen odstrel visoko zaščitenih vrst, kot je volk ali medved, so določeni z natančno opredeljenimi kriteriji, ki v Sloveniji niso bili izpolnjeni.
Volkove bi bilo dopustno v interesu njihovega varstva postreliti pod pogojem, da za to ni nobene druge možnosti. To bi Ministrstvo za kmetijstvo in okolje moralo pokazati in dokazati v okviru Testa 2, kot ga definira Evropska Komisija. Vendar pa ministrstvo nikjer jasno ne napiše, zakaj je odstrel volkov za njihovo varstvo sploh potreben, in ne navede, kako naj bi odstrel na populacijo ugodno vplival. ...
Pri tem pa ministrstvo, ki z odstrelom volkov »rešuje« problem (naraščajoče) škode, ki jo človekovemu premoženju povzroča volk, ni prikazalo, koliko se je, ob tem, ko se je obseg škod povečal,  morebiti povečal tudi obseg reje drobnice, prav tako ni prikazalo, kakšne ukrepe je izvedlo v preteklosti za zaščito te drobnice (osveščanje rejcev, spodbujanje zaščite) in jih ovrednotilo. Prav tako tudi ni prikazalo, kakšne ukrepe je izvedlo, da bi zagotovilo/prilagodilo volkovom dovolj plena – jelenjadi in srnjadi v naravi. Iz predloga Akcijskega načrta upravljanja populacije volka je razvidno, da je v letih 1991-2009 število drobnice naraslo za 6x (priloga 2.8., str. 40). Nadalje, dobra polovica izplačanih odškodnin za škodo je bila izplačana le okoli 20 rejcem (priloga 2.8., str. 40), kar je relativno majhno število lastnikov, s katerimi bi se lahko ministrstvo posamično dogovarjalo za ustrezne ukrepe zmanjšanja škod.(*)
A  do odločanja o teh vsebinskih zadevah na Ustavnem sodišču ne bo  prišlo. V sklepu, ki ga je izdalo 21.2.2013, je namreč sodišče razsodilo, da postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti niti ne bo začelo, ker pobudniki niso izkazali pravnega interesa.
Po ustaljeni ustavnosodni presoji imajo politične stranke, društva, zbornice in združenja pravni interes le za izpodbijanje predpisov, ki neposredno posegajo v njihove pravice, pravne interese ali pravni položaj. Za pobude, ki jih ti subjekti vlagajo v imenu svojih članov ali zaradi njihovih interesov ali ker menijo, da uveljavljajo splošni družbeni interes, njihov pravni interes ni izkazan. ...  Ker pobudniki niso izkazali, da bi izpodbijane določbe Pravilnika in Uredbe neposredno posegale v njihov pravni položaj, je Ustavno sodišče njihovo pobudo zavrglo. (*)
To je to. Kot pravi eden izmed pobudnikov, se je očitno »sodišče postavilo na stališče, da lahko vlagatelj izpodbija le predpise, ki posegajo v njegove osebne koristi, ne more pa se zavzemati za splošni družbeni interes varstva okolja in narave. US navaja, da je vlaganje pobud izjemoma dovolilo le združenjem, ki so bila ustanovljena z namenom zagotavljanja pravic in interesov skupine oseb, ki so člani takega združenja . Ker volkovi po zakonu ne morejo biti člani društva, se društvo torej ne more pred US zavzemati za njihove pravice.«

To je paradoksna situacija. Okoljevarstvenikom sodišče ne priznava pravnega interesa pri varovanju narave, četudi gre za društva, ki so uradno registrirana kot delujoča v javnem interesu na področju varstva okolja.  Kako naj torej opravljajo svojo funkcijo, ki jim jo je država priznala, če jim po drugi strani ne prizna interesa?  Moramo biti res lastniki nečesa, da nam sodišče šele prizna, da nas izguba tega prizadene?
Resnično vprašanje je tisto, ki ga je odprl sodnik Douglas. Glas tistih, ki ne morejo govoriti, ne sme biti utišan samo zato, ker niso govoreča bitja. »Ti člani ekološke skupnosti ne morejo govoriti. Toda tisti ljudje, ki tako pogosto obiskujejo kraj, da znajo ceniti njegovo vrednost in čudežnost, morajo imeti možnost, da spregovorijo za celotno ekološko skupnost,« je v odklonilnem ločenem mnenju zapisal sodnik Douglas. Od l. 1972 so številne pravne prakse po svetu pripoznale to temeljno lastnost zagovorništva narave in okolja. Naša očitno še ne.