Friday, 22 February 2013

Lovci spreminjajo zakonodajo, da bi lahko streljali zavarovane vrste


Tole se zdi kar neverjetna zgodba za čas, ko se na splošno vendarle krepi ideja, da je obstoj živalskih vrst velika skupna vrednota in bogastvo, ne pa breme, ki ga je treba po sili prenašati.  Lovska zveza Slovenije je te dni uradno predlagala spremembo zakonodaje, kar  bi lovcem omogočilo streljati nekatere živalske vrste, ki so sedaj pri nas strogo zaščitene in jih ni dovoljeno loviti.

Lovci hočejo dovoljenje za lov na zaščitene  ptice goloba grivarja, kozico, kreheljca, črno lisko, ruševca in sloko ter na šakala. Poleg tega pa predlagajo še podaljšanje lovne sezone za lov na jelena, raco mlakarico, divjega prašiča, muflona, pižmovko, sivo vrano, šojo in srako.

Argumentacija za odprtje lova je tipična in zelo podobna tisti, ki smo jo brali že ob primeru volka.  Takrat  so zagovorniki odstrela zdesetkane populacije slovenskih volkov trdili, da je le dodaten odstrel tisto, kar populacijo slabih 40 živali,  lahko te iste živali reši pred izginotjem. Težko razumljivo?

Podoben, le še malo bolj bizaren argument razvijajo lovci v tem primeru. Če žival zaščitena pred lovom , trdijo, zanimanje za njo upade in zato postane ne manj, temveč bolj ogrožena:
»V preteklosti seje že večkrat potrdilo, da pasivna konzervacija posameznih vrst povzroči popoln upad zanimanja za te vrste in posledično izgubo informacij ter znanja o teh vrstah, kar vodi k opustitvi ukrepov za izboljševanje življenjskih razmer teh vrst in v končni fazi k še resnejši ogroženosti« (*)
Po drugi strani, trdijo lovci, bo prav lov na zaščitene živali tem živalim koristil:
»Z minimalnim odstrelom, ki na populacijo ne bi imel bistvenega vpliva, pa bi lahko zainteresirali lovce tako za spremljanje stanja kot za aktivnejše varstvo teh vrst in njihovega življenjskega prostora, poleg tega pa tudi za aktivnejše sodelovanje pri različnih raziskovalnih projektih, vse z namenom ugodnega stanja in aktivnega varstva teh vrst.« (*)
Pardon. Ne verjamem, da so tisti, ki si prizadevajo za lov na zaščitene živali, istočasno tisti, ki bodo najbolje poskrbeli za njihovo zaščito. Če lovce zaščita ogroženih vrst zanima šele takrat, ko jim jih je dovoljeno streljati, potem mirne vesti rečem – hvala. Pod takimi pogoji ni treba. 
Poleg tega nikakor ne drži, da so lovci edini, ki aktivno delujejo za zaščito teh zaščitenih vrst.  Društvo za opazovanje in proučevanje ptic, recimo, lovskem predlogu močno nasprotuje. V torek, 21. 2. 2012 s svojimi strokovnjaki napoveduje tiskovno konferenco, na kateri bodo predstavili argumente proti lovskem predlogu.

Za konec še zabavna trivialnost: pri pripravi lovskega predloga je sodeloval (tako pravijo lovci sami) tudi Inštitut za ekološke raziskave ERICo, na katerega smo že naleteli v naši prejšnji zgodbi

Monday, 18 February 2013

Komu zaupamo?


V skoraj vseh okoljskih razpravah praviloma nastopi trenutek, ko udeleženci na dan potegnemo takšne ali drugačne strokovne študije. To je neizogibno, ker so okoljska  vprašanja in odgovori nanje večinoma (a ne vedno) vezana na empirične podatke, meritve in statistike. Temnejša plat te racionalne utemeljenosti je skušnjava, da  študije spremenimo v angelska bitja, ki za nas – študija proti študiji – bijejo pravičen boj.  Ni tako preprosto. Tudi strokovne študije so stališča, in zaupanje, ki ga polagamo vanje, je dobro ves čas spremljati s čim večjim zavedanjem o njihovih pogojih nastanka.

Kaj to lahko pomeni v praksi okoljskih razprav?  Zadnjič sem polemiziral z stališčem, ki ga je v intervjuju za Mladino izrazil dr. Peter Novak.  Prof. Novak trdi, da je odločitev za gradnjo nove termoelektrarne na premog v Šoštanju pravilna. Označuje se za realista in njegovi argumenti za TEŠ 6 naj bi izhajali iz dejstev , kot je npr. globalni trend povečevanja uporabe premoga: »Najnovejše poročilo Mednarodne agencije za energijo navaja, da bosta gorivo tega stoletja plin in premog. Premog bo že do l. 2020 prevzel prvo mesto v svetu. To je dejstvo.«

Prav mogoče je, da se bo ta napoved izpolnila. A vendar  to ni edino dejstvo, povezano z uporabo premoga.  Naj omenim le  eno dodatno okoliščino.

Premog je zdravju ljudi najbolj škodljiv način  proizvodnje električne energije. Nedavna zelo odmevna študija raziskovalcev medicinske fakultete Harvardske univerze  ocenjuje dodatne stroške zaradi škodljivih vplivov premoga na zdravje ljudi.  Povečana smrtnost, ki jo lahko pripišemo onesnaženju zraka zaradi  kurjenja premoga, je v ZDA po ocenah avtorjev več kot 24.000 smrti letno. Na območjih, kjer premog tudi kopljejo, s tem povezane bolezni povzročijo dodatnih 11.000 smrti letno. Če bi  upoštevali stroške dejansko povzročene škode za  zdravje in okolje,  bi se cena kilovatne ure elektrike iz premoga podvojila ali potrojila, trdijo avtorji.  Ko je Greenpeace lani »politično nekorektno«  v svoji študiji Družbeni strošek energije iz Šoštanja  objavil oceno, da termoelektrarna v Šoštanju letno povzroči smrt približno 110 ljudi, je v Sloveniji nastal cel  škandal.  Čeprav so popolnoma primerljive številke o nevključenih  stroških uporabe premoga prevzeli po virih, kot je študija Revealing the costs of air pollution from industrial facilities in Europe Evropske agencije za okolje.

A domač slovenski premog je najbrž  čisto drugačen kot ameriški in evropski, sladek in neškodljiv, pa še splača se. Tako vsaj je  odkrila študija, o kateri je zadnjič (6.1.2013, 14') poročal Radio Slovenija:  »Šaleška dolina po onesnaženosti zraka in umrljivosti prebivalcev zaradi bolezni dihal ne sodi med okoljsko najbolj obremenjena območja Slovenije in srednje Evrope. To je pokazala raziskava, ki jo v okviru širšega mednarodnega projekta Take a breath izvaja velenjski inštitut za ekološke raziskave Erico,« je poročal novinar Miran Korošec.

Česar novinar v svojem nekaj minut dolgem prispevku ni omenil, je status Inštituta za ekološke raziskave ERICo, ki ga na svoji spletni strani opišejo:  
"Inštitut posluje po mednarodnih standardih kakovosti in je družba znotraj skupine Gorenje – Divizije Ekologija, energetika in storitve. Večinski lastnik je z 51 % deležem podjetje Gorenje d.d., druga lastnika sta še Termoelektrarna Šoštanj d.o.o. in Premogovnik Velenje d.d."

Je podatek, da je študijo, ki je ugotovila odsotnost posebno škodljivih vplivov onesnaževanja na zdravje, pripravil inštitut, ki je v lasti treh največjih industrijskih onesnaževalcev, relevanten? Bi ga moral novinar navesti?

Še bolj kot pri novinarskem poročanju, je takšen način sklicevanja problematičen pri  občini Velenje. Ta je kot odgovor na omenjeno Greenpeaceovo poročilo sklicala tiskovno konferenco, na kateri so njihove ugotovitve ovrgli predstavniki velenjskega rudnika, termoelektrarne in – spet – strokovnjaki inštituta ERICo:
Mag. Marko Mavec, direktor inštituta ERICo Velenje, je povedal, da inštitut ERICo letos praznuje petindvajseto obletnico.  …  Ekološke raziskave in sanacijski ukrepi so po Mavčevih besedah šaleški »know–how«, ki ga v zadnjih letih uspešno plasiramo tudi v tujino. Mag. Marko Mavec se je pridružil mnenju velenjskega župana in dejal: »Strokovnjaki našega inštituta bi bili prvi, ki bi se izselili iz Šaleške doline, če bi ugotovili, da je stanje okolja pri nas slabo oziroma slabše kot v območjih, ki jih spremljamo v primerjalnih študijah.«
Da ne bom narobe razumljen: nobenega razloga nimam, da bi dvomil v dobronamernost ali strokovnost inštituta ERICo.  Z njimi nimam nobenega problema. Problem nastopi pri varuhih javnega interesa, kar novinarji ali občinski funkcionarji po definiciji so. Zakaj tako navdušeno pozdravijo študijo, ki dokazuje (morda pravilno) odsotnost onesnaževanja, ogorčeno pa zavrnejo nasprotno študijo, ki opozori na resen zdravstveni problem? Z argumentom, da je Greenpeace pristranski (morda je), in zamolčanjem dejstva, da je nasprotno študijo pripravila družba znotraj skupine Gorenje (morda nepomembno)?  Pravilno ravnanje bi bilo  naročilo neodvisne študije ali vsaj neodvisne revizije nasprotujočih si trditev.

Skratka. Angažirani okoljski komentatorji  smo izbrali svojo stran. Kar pa nas ne odvezuje, posebej v primeru »argumenta iz strokovne študije«, samozavedanja, kaj pri  takšnem citiranju študij počnemo. Torej zavedanja o viru, avtorjih, ozadju, metodologiji in predvsem  omejitvah našega  lastnega  razumevanja specifične  stroke. To nazadnje odloča o kvaliteti komentarja.  Druga zgodba pa je ta velenjski primer. Tu so občinski ljudje pokazali najmanjšo stopnjo zavedanja in kar največjo angažiranost. A žal ne angažiranost za ugotovitev resnice, ampak za potrditev stanja, ki jim očitno ustreza. 

Friday, 15 February 2013

Natura 2000


Tudi naravovarstvo je področje, kjer lahko angažirani ljudje, ki ta čas združujejo svoje moči in energije v protestih, oblasti pogledajo pod prste.
»Slovenija krši EU pravni red  zaradi neizpolnjevanja obveznosti direktive o habitatih in direktive o pticah.«
To ni trditev kakšne nevladne okoljevarstvene skupine, ampak zapis, ki  je že nekaj časa pripet na naslovno stran spletišča Ministrstva za kmetijstvo in okolje. Kaj je razlog za takšno odkritost?

S spoštovanjem evropske naravovarstvene zakonodaje aktualni minister res nima sreče. Lani se je zapletel v mučno zgodbo o načrtovani avtocesti na Ljubljanskem Barju.  Predsednik vlade si je zaželel trase, ki poteka po barjanskem območju, ki je kot habitat ogrožene živalske vrste zaščiten z evropskim naravovarstvenim režimom Natura 2000. Zato je pritisnil na ministra, naj glede tega kaj stori,  minister pa je posledično pritisnil na direktorja Zavoda za varstvo narave. Zavod se kot predstavnik stroke političnim pritiskom takrat ni uklonil in je vladi jasno sporočil: če boste kršili naravovarstveno zakonodajo, vas (oziroma nas) bo to drago stalo, ker EU v takšnih primerih ne popušča in državam zaračuna visoke kazni – ali neposredno, ali pa v obliki izostanka evropskega financiranja projektov, ki niso v skladu z naravovarstvenim režimom.

Nad ministrom visi še ena potencialna evropska grožnja, povezana s Habitatno direktivo: Evropska komisija se v tem času resno zanima, ali je naš  pravilnik o odstrelu medvedov in volkov zakonit. Gre za tisti pravilnik, ki določa, da bodo lovci letos v Sloveniji odstrelili 8 volkov, čeprav vseh skupaj pri nas ne živi več kot 40. Vlada bo težko argumentirala, da tolikšen odvzem ne ogroža stabilnosti populacije zaščitene vrste, kar volk seveda je. In pri tem število osem ne vključuje volkov, ki bodo morda poginili iz drugih razlogov kot zaradi legalnega lova.

A sporočilo na strani Ministrstva se neposredno ne nanaša na ta dva primera. Povedano poenostavljeno, ob priključitvi EU se je Slovenija zavezala, da bo zavarovala območja, kjer živijo ogrožene živalske in rastlinske vrste, ki jih opredeljujeta direktivi o habitatih in pticah. To so območja Nature 2000. A istočasno so si izpogajali popust:  ni nam bilo treba takoj zaščititi vseh dragocenih območij, ampak le  njihov večji del. S časom pa bi morali izpolniti vse naravovarstvene ukrepe, h katerim smo zavezali se ob vstopu v EU. No, ta prehodni čas se je sedaj iztekel in območja Nature 2000 moramo razširiti na njihov končni obseg. Če ne, je to lahko iz finančnega vidika (o okoljskem kasneje) resno drago, saj lahko sledijo tožbe na Sodišču Evropskih skupnosti in/ali »zamrznitev oz. zaustavitev sofinanciranja iz EU skladov ali posojil Evropske investicijske banke.« (*)

Občine zaščitenih območji Nature s častnimi izjemami že sedaj na ljubijo preveč, saj jih vidijo kot dodatno oviro »razvoju« in zgornji barjanski primer je dokaj tipičen. Prej bi jih zmanjševale, kot pa – bog ne daj – širile. Pri tem ima dvolično vlogo tudi državna politika: niti v programih katere koli blagopokojno koalicijske stranke, niti v sami koalicijski pogodbi, besedica Natura 2000 ni omenjena.  Niti ni problema širitve Nature ministrski kandidat Bogovič omenil na parlamentarnem zaslišanju pred nastopom, čeprav je bil o njem dovolj neposredno vprašan:

»DRAGAN BOSNIČ (PS PS): ... In sicer, problem biodiverzitete, na kakšen način se mislite odzvati na evropska stališča do ohranjanja biodiverzitete.
FRANC BOGOVIČ (PS SLS): ...Kar se tiče biodiverzitete. Mi imamo, kot sem že povedal, v okviru Nature, celo vrsto zaščitenih področij, naravnih habitatov, o ptičih in podobno. Tudi z ukrepi v kmetijski politiki je potrebno najti to stično točko in enostavno podpirati te zadeve. Podpira tudi v določeni okoljski politiki.« (Magnetogram, 7. februar 2012)

Zadeva je seveda neizogibno prišla za nami in bo ostala tudi, ko se ji bo ta vlada zaradi prezgodnjega konca izognila in se bo z istim problemom ukvarjal naslednji minister ali ministrica za okolje.

Skratka, zakaj naj protestniki podpiramo Naturo 2000, njeno širitev in tudi celoto vseh ostalih, včasih nepriljubljenih naravovarstvenih politik? Zakaj so volkovi, medvedi in barjanski okarčki z nami na protestih? Finančne posledice zaradi neskrbnosti naše okoljske politike so pomembne, a v celotni sliki pravzaprav nebistvene. Bistvo je, da prepoznamo, kako neznansko v redu je, da sploh imamo toliko naravnih okolji in vrst, ki jih ta zakonodaja ščiti. Da lahko na na sprehodu v gozdu srečaš medveda, je veličastno – čeprav si tega mogoče ne želiš. Mreža območji Nature 2000 je noro zanimiv vir izletov za raziskovanje močvirji, jam, gozdov, gorskih travnikov, ki te včasih dobesedno zadenejo. Veliko je pomembnih skupnih zadev, za katere protestiramo, ker so ogrožene zaradi slabih politikov in napačnega sistema. Zame je narava definitivno ena izmed njih.