Wednesday, 25 December 2013

10 najpomembnejših okoljskih zgodb l.2013, 1. del.

1. Marca je Termoelektrarna Šoštanj pričela črpati 440 milijonov vredno posojilo za gradnjo TEŠ 6. Pogoji, pod katerimi je Državni zbor posojilo odobril, so se medtem že podrli: med njimi cena velenjskega lignita, ki bo višja od pogojevane, in nova podražitev projekta, ki konec letošnjega leta  znaša več kot 1,4 milijarde evrov. Pogoj države za odobritev posojila je bila omejitev vrednosti na 1,3 milijarde.
A to ne bo ničesar spremenilo, kot niso ničesar spremenile neštete podražitve, ki so sledile prvotni oceni projekta na 600 milijonov l. 2004, in številna odkritja okoriščanj. To so prav dobro in dokumentirano (temeljito je zgodbo ves čas razkrival  ljubljanski Dnevnik in novinar Cirman)  vedeli vsi politiki in poslanci že lani, predlani, in tako naprej.
TEŠ 6 je največja slovenska okoljska katastrofa zato, ker za naslednja desetletja svojega obratovanja pomeni, da bomo polovico proizvedene elektrike pridobivali iz najbolj umazanega in ogljično intenzivnega energetskega vira, lignita. Za  domnevni nacionalni interes energetske samooskrbe smo v denarju plačali ogromno ceno, ne da bi resno odločali o drugih možnostih.
In nazadnje zna biti račun še tretjič napačen. Če se bo Evropa v prihodnjem desetletju vendarle odločila za resne podnebne ukrepe (kar seveda ni gotovo, je pa možno), smo pravkar zgradili  milijardo in pol (brez)vreden blok  betona. Kar je najbolj žalostno, to bi bil najboljši izid sage o elektrarni.

2. Kriza gozdarstva. Letos je na različnih ravneh postalo očitno, v kakšni slepi ulici je upravljanje z gozdom in lesom. Ne gre za to, da posekamo premalo lesa. Nasprotno, v državnih gozdovih se posek vsako leto povečuje. Vendar imamo v državnih gozdovih zaradi prenizkih koncesij od tega le malo koristi. Dobičke od prodaje lesa v tujino ustvarjajo predvsem posredniki. Zaradi kolapsa lesno predelovalne industrije ne ustvarjamo dodanih vrednosti in novih delovnih mest. Smo v paradoksnem položaju, ko imamo največji posek v zadnjih desetletjih, ki že vpliva na poslabšanje ekoloških vlog gozda, a istočasno od gozdarstva in lesarstva kot družba dobivamo najmanj koristi.
Letos je prišlo do zloma tudi v Zavodu za gozdove, ki s svojo javno gozdarsko službo predstavlja steber upravljanja gozdov na trajnostni način in v javno korist. Zaposlenim delavcem-gozdarjem je prekipelo zaradi stalnega povečevanja obsega dela in zmanjševanja sredstev.  Čeprav so skrbniki enega najbolj dragocenih naravnih virov države, gozdarji niso tako glasni in opazni, zato so se neusmiljeno znašli v škarjah varčevanja in interesov po privatizaciji njihove službe.
Na pozitivni strani se zdi, da vlada in pristojni minister Židan gozdarstvo in lesarstvo vendarle  umešča  višje med prioritete, kot je bilo to do sedaj. Po zamenjavi vodstva Zavoda za gozdove so temu obljubili občutno povečanje sredstev;  ustanovljen je bil korektno sestavljen strokovni svet, ki naj bi usmerjal pripravo nove gozdarske zakonodaje in obujanje lesne industrije. A vendar – leto 2013 je za gozd pomenilo dno. O vseh namenih bomo lahko sodili šele drugo leto, če bodo prinesli resničen preobrat.

3.   Povečanje obsega Nature 2000. Sredi leta je Slovenija končno in po več opozorilih Evropske komisije izpolnila svoje zaveze in povečala obseg zaščitenih območji za 480 km2 na dogovorjeno skupno površino 7683 km2. Natura predstavlja ogrodje naravovarstva, ki tudi zaradi evropske kontrole vsaj nekoliko ščiti naše naravno okolje pred kaotičnim slovenskim prostorskim načrtovanjem. A vse ni dobro. Decembra 2013 je država morala oddati poročilo o izvajanju Direktive o habitatih za obdobje 2007-2012, v katerem je ugotovljeno poslabšanje stanja naravnega okolja: »Primerjava med poročiloma iz leta 2007 in 2013 kaže, da je tam, kjer je prišlo do sprememb, stanje večinoma sedaj slabše - spremembe na boljše so redke.«

4.  Fracking v Petišovcih. Na plinskem polju pri Lendavi so že pred časom ugotovili potencial za črpanje naravnega plina po metodi hidravličnega drobljenja. Silovito povečanje tega načina črpanja plina  v ZDA  v zadnjem desetletju spremljajo številni primeri onesnaženja in degradacije življenjskega okolja za ljudi, zato je precej evropskih držav uvedlo moratorij na fracking. V Petišovcih so poskusna črpanja potekala tiho in brez večje pozornosti javnosti. Letos pa je podjetje Ascent, ki se poteguje za koncesijo, sporočilo, da ima politično podporo aktualne vlade in da bo pospešilo nadaljevanje projekta. Kot smo poročali na tem blogu, zaenkrat kaže, da je bil ta »optimizem« plinarjev vendarle prehiter.

5.   Moratorij na odstrel volkov. V Sloveniji v divjini živi med 31 in 41 volkov. Še l. 2012 je Ministrstvo za okolje dovolilo odstrel 8 živali. Strokovnjaki so opozarjali, da to resno ogroža stabilnost populacije te zaščitene vrste in to je Slovenijo začela opozarjati tudi Evropa. Letos je končno prišlo do spremembe in odločitve o odstrelu ni več narekovalo barantanje med zainteresiranimi strankami, kot vsa leta doslej, temveč strokovno mnenje. V lovni sezoni 2013-14 volkov ne bo dovoljeno streljati.  Dr. Miha Krofel, ki je eden glavnih strokovnjakov za volka pri nas, poudarja, da to ne bo povečalo škode, ki jo povzročijo volkovi: »»Zmotno pa je prepričanje, da se bo zaradi moratorija za odstrel povečala škoda na drobnici. Ta ni odvisna od lokalnega števila volkov, ampak predvsem od varovanja. Gostota volkov se tudi ne bo bistveno spremenila, saj so volkovi teritorialni in na vsakem območju živi le po en trop. Raziskave so pokazale, da ko se pri volkovih zmanjša smrtnost zaradi človeka, se poveča naravna smrtnost.«

Saturday, 14 December 2013

Sodba v imenu vnukov

V ZDA je skupina mladih tožnikov  proti zvezni vladi vložila tožbo zaradi neukrepanja glede podnebnih sprememb:
V sodnem sporu si prizadevamo doseči ustavno zaščito za prihodnje generacije na enak način, kot je Brown v. Board of Education vzpostavil enakopravno zaščito za Afro-američane …  Suverena načela Public Trust [načela anglo-saškega prava, ki ščitijo javno dostopnost nekaterih naravnih virov] v tem primeru predstavljajo ustavni temelj naše nacije, kakor so ga prepoznali ustanovitelji, in varujejo pogoje za življenje, ki jih naši mladi potrebujejo v svoji prihodnosti. Verjamemo, da je v ustavi ZDA formulirana omejitev moči ene generacije, da spodkoplje trajnost nacije in odvzame potomstvu nujne pogoje,  da lahko kot državljani preživijo in uspevajo. (*)
Tožbo kot strokovnjaki in amici curiae podpirajo pomembni pravniki in podnebni strokovnjaki, med njimi James Hansen, ki je s svojo skupino ob tej priložnosti objavil obsežno znanstveno študijo z zadnjimi analizami o vplivih podnebnih sprememb na okolje in prihodnje generacije ljudi.

Kolikor mi je znano, gre za prvi ustavni  preizkus etičnega problema medgeneracijske pravičnosti. Natančneje, tiste izmed dveh dimenzij tega pojma, ki ne obravnava samo odnosov med različnimi starostnimi skupinami  v družbi v danem trenutku (v smislu npr. problemov diskriminacije na trgu dela, ali pokojninskega sistema), ampak tudi odnos celotnih generacij rojenih v enem času, do generacij rojenih v drugem času, tudi do tistih, ki sploh še niso rojene.

Res je po eni strani za morda večino ljudi nekaj naravnega občutek, da moramo poskrbeti za svoje otroke, ali skrbeti, da bo prihodnost za njih vsaj tako dobra kot za nas. Po drugi strani je v praksi moč tega občutka precej šibka, ko naj bi uravnaval naša dejanja. Ameriški okoljski etik Dale Jamieson je slabitev občutka odgovornosti ilustriral z naslednjo zgodbo:
1. Jaka ukrade Metki kolo.
2. Jaka je eden izmed naključne skupine neznancev, ki neodvisno eden od drugega kradejo dele iz Metkinega kolesa, tako da na koncu izgine oziroma je ukradeno celo kolo.
3. Jaka ukrade različne dele iz velikega števila različnih koles, med njimi Metkinega.
4. Jaka in Metka živita na različnih celinah. Jaka v svoji deželi kupi rabljeno kolo, ne da bi vedel, da je bilo ukradeno Metki.
5. Jaka je živel mnogo stoletji pred Metko in trošil materiale, ki so bistveni za proizvodnjo koles. Kot posledica tega ni mogoče, da bi Metka imela kolo.
6. Delujoč neodvisno drug od drugega, Jaka in velika skupina nepovezanih ljudi sproži verigo dogodkov, ki povzroči, da veliko število ljudi v prihodnosti in na drugem koncu sveta nikoli ne bo imelo koles.
 Ob prvem  primeru  je odgovornost in krivda Jake jasna, ko pridemo do zadnjega, pa je Jakova osebna odgovornost že tako posredna in razpršena, da jo on (ali mi) skoraj ne čutimo več. 

Jamiesonova zgodba seveda meri na občutek osebne odgovornosti za podnebne spremembe, ki ga (ne) čutimo pri vsakdanjih dejanjih, ko sedemo v svoj avtomobil, kupimo letalsko vozovnico, prižgemo stikalo za elektriko, ki jo zagotavlja termocentrala. Moralni paradoks je v tem, da me seveda iskreno  skrbi za svet, v katerem bo živel moj otrok, hkrati pa ta skrb ni dovolj, da bi me odvrnila od vseh dejanj, s katerimi (poleg mnogih drugih ljudi) prispevam k njegovem poslabšanju.

Vendar ni vse izgubljeno za pravičnost med generacijami, ki bi dejansko normativno učinkovala na naša dejanja tako skozi pravni sistem kot na ravni osebne morale. Vsaj dva procesa zaobideta Jamiesonovo lestvico.  Prvega predstavlja ogromen korpus znanstvenih dokazov glede mehanizmov, vzrokov in poteka podnebnih sprememb, ki v celoti odpravlja nevednost. Ta poleg razpršenosti in časovne oddaljenosti igra glavno vlogo v Jamiesonovem mehanizmu raztapljanja odgovornosti. Poleg tega se časovna oddaljenost posledic podnebnih sprememb pospešeno krajša, oziroma sploh ne obstaja več.

Drugi proces je političen. Lestvica raztapljanja odgovornosti je nekoliko zavajajoča v smislu, če bi razumeli osebno odgovornost kot tisto, kar v celoti preprečuje, ali v celoti lahko omogoči, ustrezno ravnanje glede podnebnih sprememb. Odgovornost družbe namreč ni seštevek odgovornosti posameznikov. Poznamo številne primere, ko družba izbere politiko, ki je moralno prav, čeprav morda velik del, ali celo večina, posameznikov tega sprva ne prepoznava.

Pot, ki jo politično izberemo glede podnebnih sprememb, ni nujno odvisna od spoznanja etične odgovornosti  vseh posameznikov. Spremembo politike lahko doseže tudi prepričljiva, vendar politično in pravno operativna  manjšina. Zato omenjeni procesi, ki zdaj potekajo  v ZDA, nikakor niso samo vaja za ustavne pravnike.

Tuesday, 10 December 2013

2. sporočilo Koalicije za gozd

Naša mala ad hoc skupina Koalicija za gozd se je prvič javno oglasila avgusta letos z izjavo »Do novih delovnih mest v gozdno-lesnem sektorju z naprednimi tehnologijami in ne s povečevanjem poseka!«, sicer pa so njeni pogledi blizu tule zapisanim. Tokrat je gozdar in okoljevarstvenik Boris Rantaša (ob sodelovanju ostalih) sestavil stališče ob nedavni razrešitvi in prihodnjem imenovanju direktorja Zavoda za gozdove.
Poziv v zvezi z imenovanjem novega direktorja Zavoda za gozdove Slovenije 
Spoštovani gospod minister mag. Dejan Židan,
imenovanje novega direktorja Zavoda za gozdove Slovenije je velika priložnost za izboljšanje gospodarjenja s slovenskimi gozdovi. V Koaliciji za gozd, kjer se zavzemamo za upravljanje s slovenskimi gozdovi v skladu z javnim interesom, vas pozivamo k premišljenemu, strokovnemu in transparentnemu imenovanju novega direktorja. Z izbiro strokovno kompetentnega in poštenega direktorja lahko zagotovite kakovostno upravljanje našega največjega gozdarskega strokovnega telesa ter posledično prispevate k ohranitvi dobrega splošnega stanja slovenskih gozdov. Njegove naloge naj bodo predvsem zagotavljanje financiranja, strokovnosti in transparentnosti delovanja Zavoda. Obenem želimo opozoriti na nevzdržne razmere v slovenskem gozdarstvu kot celoti, saj je sistem delitve na različne institucije neracionalen in škodljiv. Nujno potrebujemo tudi nov, sodoben gozdarski zakon, ki bo uredil stanje na tem področju. Nezadržno se približuje leto 2016, ko se iztečejo koncesije za gospodarjenje z državnimi gozdovi in bo potrebno najti ustrezne rešitve za naprej. Bojimo se širjenja nestrokovnih, netrajnostnih in koruptivnih praks, ki postajajo v zadnjem času v slovenskem gozdnem prostoru vedno prisotnejše. V Koaliciji ne dvomimo, da si za kandidata s takšnimi lastnostmi prizadevate tudi sami in vam s tem pismom predvsem izražamo podporo pri izbiri.
Zavod za gozdove je največja strokovna gozdarska organizacija v Sloveniji. V zadnjem desetletju je bil deležen radikalnega zmanjšanja financiranja iz državnega proračuna in zmanjšanja števila zaposlenih. Finančne težave so globoko prisotne v vseh pogledih delovanja Zavoda. Zaradi njih padata količina in kakovost opravljenega dela. Ko se zaposleni ukvarjajo predvsem s finančnimi temami, dobijo strokovne sekundarni status. Že dalj časa tudi ni bilo zaposlovanja mlajših kadrov, kar pomeni ogromno škodo in neizkoriščen potencial za Zavod in Slovenijo. 
Stanje dobro ilustrira primer revirnih gozdarjev. Zaradi finančnih težav Zavoda vedno težje izvajajo osnove delovne naloge (npr. odkazilo drevja za posek). Večja gozdnogospodarska podjetja že dalj časa revirnim gozdarjem donirajo delovne potrebščine (npr. razpršila) in si tako zagotavljajo odkazilo na področjih, kjer izvajajo sečnjo in spravilo. V nastali situaciji trpijo predvsem lastniki malih gozdnih posesti, za katere revirnim gozdarjem pogosto zmanjka časa in sredstev. Vodstvo Zavoda je bilo v preteklosti v takšnih primerih pripravljeno zamižati na eno oko in preslišati vprašanja s področij ohranjanja integritete in konflikta interesov. Posledica je prednostna obravnava večjih uporabnikov Zavodovih storitev, kar je v konfliktu s poslanstvom Zavoda, ki bi moral svoje storitve vsem upravičencem zagotavljati enakopravno, ne glede na velikost gozdne posesti. 
V slovenski družbi smo se končno začeli zavedati velikega pomena naših gozdov ter lesa kot ene izmed naših gospodarsko najpomembnejših surovin. Zagotovila nam jo je več kot stoletna tradicija trajnostnega gospodarjenja. Novi direktor Zavoda za gozdove Slovenije bo imel ključno vlogo pri njenem nadaljevanju. 
Ljubljana, 10.12.2013
Koalicija za gozd: Cipra, Dinaricum, Ekologi brez meja, Božidar Flajšman, Gibanje TRS, Inštitut za trajnostni razvoj, Luka Omladič, Umanotera, Zavod Grč Vrh. Koordinator: Boris Rantaša (boris@umanotera.org)

Saturday, 7 December 2013

Schadenfreude

Občina Šoštanj je danes medijem posredovala  sporočilo, iz katerega veje zaskrbljenost: ker ima »izgradnja šestega bloka [termoelektrarne] negativne učinke na prebivalce« v Šoštanju »pričakujejo odškodnino zaradi motenja posesti« ter »podpis dolgoročnega sporazuma od leta 2014 do zaprtja Teša, ki bi določil višino odškodnine zaradi škodljivih vplivov Termoelektrarne in Premogovnika Velenje«.  Želijo zagotovilo, da bo  ne glede na morebitne spremembe lastništva elektrarna ohranila »enak obseg sodelovanja z lokalnimi izvajalci« in poravnala pretekli dolg »600.000 evrov« do občine.

Ton sporočila je drugačen, kot smo ga bili iz Šaleške doline vajeni zadnje čase. Recimo, še dobro leto nazaj je občina Šoštanj sodelovala na tiskovni konferenci, kjer so vsi pomembneži doline – od županov, direktorja zdravstvenega doma, do  lokalnega »ekološkega« inštituta v lasti termoelektrarne – zatrjevali,  kako bo »šesti blok TEŠ izboljšal bivalne pogoje v naši dolini in bo pravzaprav pomenil enega zadnjih korakov več kot dve desetletji trajajočega projekta ekološke sanacije Šaleške doline.« Bivši velenjski župan Srečko Meh je zadnjič modroval, da je  »blok 6 slovenski projekt, ki bo dajal čisto energijo, ki bo dajal slovensko energijo, in ta blok je potem tudi ekološko nesporen.«

Ključen del zgodbe, zakaj se očitno seseda harmonija med elektrarno in občinami, uradno še manjka. Korupcija, ki je temelj šestega bloka, bo vedno bolj zahtevala realni davek pri vseh povezanih podjetjih in jih morda povlekla v finančni propad. Še pomembneje,  koliko bo s korupcijo oslabljena energetika vključena v privatizacijski zanos sedanje vlade in če bo, pri katerem tujem lastniku se bo znašla? Bo ta še pripravljen podmazati lokalno skupnost in njene voditelje, da bo pozabila na umazanijo, ki jim jo dnevno servira?

Naslajanje nad zgago, v kateri so se v veliki meri po svoji krivdi znašli kratkovidni lokalni voditelji, je seveda  neprimerno. Pa ne zaradi njih:  upam, da bodo enkrat tako ali drugače odgovarjali za velikansko odgovornost ,ki jo imajo pri TEŠ 6 fiasku.  Najprej so za drobiž (ali niti ne)  prodali zdravje ljudi in energetsko prihodnost države lokalnim mešetarjem, zdaj pa se bo tovarna smrti morda znašla v rokah kapitala, ki ga bodo občine Šaleške doline in njihovi prebivalci zanimali toliko kot nič. Poglejte v Trbovlje.

Monday, 2 December 2013

Ministrstvo za okolje zagovarja moratorij na fracking!

Danes sem prejel odgovor na zadnjič zastavljeno vprašanje, ali vlada podpira fracking v Petišovcih. Vsaj iz strani ministrstva za kmetijstvo in okolje je odgovor dokaj odločen ne. Napovedujejo, da bodo moratorij na fracking predlagali kot novo zakonsko določbo Zakona o rudarstvu. Pohvalna namera, ki ji bomo vsekakor skrbno sledili. 
Zadeva: Stališče Vlade do črpanja plina v Petišovcih
Zveza: Elektronski dopis dr. Luka Omladiča z dne 8. 11. 2013
Spoštovani,
na Ministrstvo za kmetijstvo in okolje (MKO) smo iz kabineta Predsednice vlade prejeli v odstop vaše elektronske sporočilo z dne 18. 11. 2013, v katerem vas zanima stališče Vlade do vprašanja črpanja plina v Petišovcih. V nadaljevanju vam posredujemo stališče MKO do uporabe tehnologije hidravličnega drobljenja pri pridobivanju zemeljskega plina.
Način pridobivanja zemeljskega plina s hidravličnim drobljenjem uvaja razmeroma novo tehnologijo, katere uporaba ni v zadostni meri opredeljena v evropski in domači zakonodaji. MKO spremlja aktivnosti na tem področju, ki trenutno potekajo na ravni EU. Tehnična delovna skupina preučuje okoljske vidike pridobivanja nekonvencionalnih fosilnih goriv, zlasti plina iz skrilavca, zaključki pregleda pa bodo uporabljeni v posodobitvi evropske zakonodaje. MKO bo novosti ustrezno preneslo v domačo zakonodajo.
Do sprejetja smernic na ravni EU je MKO skladno z načelom previdnostnega pristopa varstva okolja zadržan do uporabe tehnologije hidravličnega drobljenja.
Trenutno je v postopku usklajevanja med ministrstvi predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o rudarstvu. Omenjeni predpis pripravlja Ministrstvo za infrastrukturo in prostor (MzIP). MKO v usklajevanju z MzIP zagovarja stališče, da je zaradi načela previdnosti potrebno v Zakon o rudarstvu vstaviti določbo, s katero se do sprejetja ustreznega predpisa v zvezi s tehnologijo hidravličnega drobljenja kamnin prepove izvajanje omenjene tehnologije ter pridobivanje plina, povezanega s to tehnologijo, na celotnem območju Republike Slovenije.
Dodatne informacije o zakonodajnih pristopih nekaterih držav članic pri pridobivanju zemeljskega plina so na voljo v poročilu Milieu Ltd. to European Commission, DG Environment: Regulatory provision governing key aspects of unconventional gas extraction in selected Member States, July 2013
http://ec.europa.eu/environment/integration/energy/pdf/Final%20Report%2024072013.pdf
Lepo pozdravljeni,
Pripravil:
mag. Matjaž Ferjančič, podsekretar
Branko Ravnik,v.d. generalnega direktorja 

Friday, 8 November 2013

Ali ima fracking v Petišovcih podporo vlade?

O plinskem polju pri vasi Petišovci blizu Lendave, ki ga s tehniko hidravličnega drobljenja želi izkoriščati družba Ascent Resources, v medijih pišemo že nekaj let (moj zapis, ki povzema stanje l. 2011). Acsent je v sporočilih za javnost in borze ves čas sporočal, da je projekt perspektiven in v teku, po drugi strani pa so bila sporočila slovenske strani mnogo bolj mešana. Junija 2012 je denimo Dejan Židan (tedaj poslanec) ministru za okolje Bogoviču o tem zastavil poslansko vprašanje, na katerega je ta odgovoril v zelo splošnih okvirih (»Glede investicije pridobivanja plina po metodi hidravličnega drobljenja v Prekmurju, Ministrstvo za kmetijstvo in okolje ne razpolaga s konkretnimi podatki. Tudi na Agenciji RS za okolje nimajo vloge investitorja za izdajo okoljevarstvenega soglasja ...«).

Ta teden je prišlo do nekaj pomembnih premikov. Ascent na svoji spletni strani poroča (31.10.2013) o podpisu serije pogodb s Petrolom, ki je prek svoje družbe Petrol Geoterm koncesionar na lendavskem naftno-plinskem polju. Novico so povzele tudi Finance in obsežneje Energetika.net v pogovoru z direktorjem Ascenta  Leonardom Reeceom (plačljiv dostop do članka). Kar je v sporočilu novega, je Reecova trditev, da fracking v Petišovcih sedaj ima politično podporo vlade.
Če je podjetje Ascent še lani imelo velike težave s projektom Petišovci – predvsem s Skupino Nafta –, je zdaj drugače. Sedanja slovenska vlada je projektu bolj naklonjena, družbo Nafta Geoterm pa je prevzel Petrol, je v Londonu v intervjuju za Energetiko.NET pojasnil Reece.
Ker iz strani vlade o tem v medijih ni bilo nobenega poročila, smo nasprotniki frackinga začeli o tem spraševati vlado, najprej sedanjega ministra za okolje Židana, ki je včeraj (7.11.2013) odgovoril s tem pismom:
Spoštovani,
po navodilu ministra Dejana Židana Vam sporočam, da Britansko podjetje Ascent Resources s partnerji Petrolom in Nafto Lendava, do danes niso vložili nobene vloge na Ministrstvo za kmetijstvo in okolje (MKO), s katero bi lahko pridobili okoljevarstveno soglasje za črpanje plina. Podjetje s partnerji mora torej izvesti Presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje, da sploh lahko začnejo črpati plin.
Prosim, če to informacijo prenesete do nevladnih organizacij.
Lep pozdrav. [Nejc PERHAVEC, Kabinet ministra]
Dobro, če pozabimo, da je hidravlično drobljenje v Petišovcih že potekalo v okviru poskusnih vrtanj, je Židanov odgovor  podoben odgovoru, ki ga je Židan lani dobil od Bogoviča. A potrjuje pomembno dejstvo, da so pred plinarji še ključne faze pridobivanja dovoljenj, kjer bo projekt morda še mogoče zaustaviti. Po drugi strani ne odgovarja na vprašanje, kako je s politično podporo vlade. Vprašanje smo zato zastavili še neposredno predsednici vlade:
Spoštovana g. predsednica vlade,
Ob  nedavnem podpisu vrste pogodb družbe Ascend Resources z družbo Petrol slovenski mediji poročajo o intervjuju s predstavnikom Ascenta, v katerem Leonard Reece trdi, da je »Sedanja slovenska vlada je projektu [črpanja plina v Petišovcih] bolj naklonjena«. V pisnem sporočilu kabinet MKO nevladnim organizacijam sporoča, da vloga za okoljevarstveno soglasje za črpanje plina iz strani investitorja na ministrstvo še ni bila vložena. Ali lahko kot predsednica vlade še vi razjasnite, ali držijo navedbe Ascenta o naklonjenosti vaše vlade črpanju plina s tehnologijo hidravličnega drobljenja, ter na splošno, kakšno je stališče in kakšni so načrti vaše vlade glede dopuščanja črpanja plina v Petišovcih. Naj ob tem dodam, da je tehnologija okoljsko kontroverzna in da so številne evropske države in regije, med njimi Francija in Nemčija, to tehnologijo črpanja plina prepovedale ali nanjo sprejele moratorij. Zahvaljujem se vam za odgovor.

Tuesday, 29 October 2013

Za prepoved svinčenega lovskega streliva

Lovec in naravovarstvenik Marjan Likar je na slovenskem lovskem portalu Forum lov sprožil zelo smiselno pobudo. V ameriški zvezni državi Kalifornija
so  11. oktobra 2013 sprejeli prepoved uporabe svinčenega streliva za vse lovske namene, ki bo v polno veljavo stopila do leta 2019. Pred tem so že leta 2007 prepovedali uporabo v osmih okrožjih v kondorjevem habitatu. 
Ptice ujede, kot je ogroženi kondor, se svincem zastrupljajo, ko jedo ustreljene živali, ki jih lovci ne poberejo. Vendar je svinec strupen za vse živali, ki ga tako zaužijejo in seveda tudi za ljudi. Poleg tega, piše Likar, obstajajo alternative
Tudi med našimi lovci so poznani rentgenski posnetki divjačine uplenjene s svinčenimi oziroma oplaščenimi kroglami iz katerih je razvidno, da se mikroskopsko majhni delci svinca nahajajo tudi na mestih oddaljenih od mesta zadetka. Zato se zavedanje o strupenosti te kovine počasi širi, s tem pa tudi uporaba monolitnih krogel iz bakra oziroma bakrenih spojin. Teh je na tržišču že kar nekaj, med njimi tudi iz Slovenske proizvodnje, pri tem je nujno omeniti ABC kroglo našega naravovarstvenika in izumitelja Franceta Avčina, ki je pred dolgimi leti že orala ledino na tem področju.
Sam bi bil najbolj vesel, če bi bilo lova na divje ptice čim manj, a ker (dokler) je lov realnost, gre za ureditev, v kateri naj Slovenija vsekakor sledi Kaliforniji. 

Saturday, 26 October 2013

Južni tok, južna zabloda

Načrtovani plinovod Južni tok za ruski zemeljski plin bo prečil Slovenijo, če bodo investitorji (v prvi vrsti Gazprom) in države dosegli dogovor, ki mu zaenkrat še stojijo na poti nekateri nasprotujoči interesi. Sploh ne dvomim, da bo ta dogovor kmalu  dosežen: po  energetski arteriji se bo pretakalo bogastvo, ki lahko podmaže vsak politični zastoj in ekonomski interes.

 Zato so trenutni zadržki v glavnem izraz taktike velikih energetskih igralcev – pravega razloga, zakaj bi Južni tok morali postaviti pod vprašaj, pa ne omenja skoraj nihče. Kurjenje zemeljskega plina je tako kot kurjenje nafte in premoga glavni vzrok podnebnih sprememb. Nov plinovod ni nič drugega kot del poti, po kateri ogljik, ki je bil shranjen pod zemljo, prenašamo v atmosfero.  Vsak kubični meter zemeljskega plina, ki se bo pretočil skozi Južni tok in zagorel pri končnem porabniku, bo pomenil spremembo pod zemljo shranjenega ogljika v ogljikov dioksid v ozračju.

Nesmiselnost Južnega toka je nehote zelo jasno zadnjič razkril predstavnik samega investitorja. Radio Slovenija je 24.10.2013 (18') poročal o konferenci, ki so jo v Ljubljani organizirali predstavniki ruske vlade in Gazproma kot del vrste dogodkov v EU, ki naj bi spodbudili gradnjo plinovoda. Med drugim je bilo rečeno tole:
Ekonomist in glavni svetovalec v analitičnem centru ruske vlade Leonid Grigorjev pa pravi, da gre za strateški projekt, od katerega ni mogoče pričakovati, da bo povrnil stroške v kratkem času. Po njegovih besedah se ga gradi za petdeset, morda celo sto let v naprej.  (Andrej Stopar)
Zemeljski plin ima izmed fosilnih goriv res najmanjši ogljični odtis. (Če pustimo ob strani pomembno vprašanje, koliko metana, ki je glavna sestavina zemeljskega plina in še močnejši toplogredni plin od CO2, uide v ozračje med procesom pridobivanja in transporta plina.) To pomeni, da plinska termoelektrarna na proizvedeno enoto energije v ozračje spusti okoli 30% (nafta) ali 45% (premog) manj ogljikovega dioksida. Na prvi pogled bi torej lahko rekli, da je Južni tok, in na sploh uporaba plina, pot do zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov.

A prav zgornja izjava razkrije napačnost te logike. Ekstremno dragih  energetskih projektov kot so medkontinentalni plinovodi (cena j.t. naj bi bila okoli 17 milijard evrov), ne gradijo v luči desetletja ali dveh.  Grigorjev je pravilno povedal, da je ekonomska perspektiva tu bliže redu stoletja.

Stoletja  uporabe fosilnih virov pa dejansko nimamo več na voljo. Niti pol stoletja. Zadnje  poročilo Medvladnega odbora za podnebne spremembe sporoča  (in to je morda najpomembnejše sporočilo tega kroga), da bomo »ogljični proračun« - količino toplogrednih plinov, ki jih še lahko spustimo v atmosfero, preden bomo sprožili katastrofalne podnebne spremembe  - ob sedanjih izpustih dosegli že v 15 – 25 letih. Ni torej vprašanje, kako zamenjati nafto in premog za plin, ampak kako zmanjšati izpuste v celoti.  In to ne v  stoletju ali polovici stoletja, kakor je perspektivo ekonomske upravičenosti Južnega toka opredelil Grigorjev.

Južni tok ni zadeva, ki bi se jo lahko veselili. Tako kot TEŠ 6, je žalostno znamenje slepote energetskih načrtovalcev. Tu imate paradoks: pri izračunih ekonomske upravičenosti investicij so možje zelo dolgoročni in govorijo o redu desetletij ali celo stoletja. Podnebne spremembe, ki jih danes znanstveniki časovno umeščajo že v zelo bližnjo prihodnost, pa so za te iste načrtovalce časovno oddaljena  in bolj ali manj  neverjetna spekulacija.  V poslovnih načrtih projektov, kot je TEŠ 6 ali Južni tok, ne nastopajo. Država in EU jih v pogajanjih o gradnji plinovoda ne omenja. Niso faktor.

Monday, 21 October 2013

Operacija Šakal

"Zlati šakal širi areal« je projekt Društva študentov biologije, namenjen spoznavanju šakala v Sloveniji. Spremljamo jih lahko prek Facebook skupine s številnimi finimi materiali, kot je tale posnetek  tuljenja šakalov na Krasu (avtor Miha Krofel):



Pogosto prepričanje, da je šakal v Sloveniji  tujerodna ali invazivna, je napačno. Balkanski polotok je njegov naravni življenjski prostor, ki se je skozi čas širil ali ožil. V našem času ga v Sloveniji beležijo od 1950ih in od takrat je postal pri nas stalna in razširjena vrsta.
Šakali so zaščiteni in jih ni dovoljeno loviti. Lovska zveza si sicer prizadeva, da bi se to spremenilo in je lansko leto sprožila pobudo za uvrstitev šakala med lovno divjad. Ampak za to ni nobenega pametnega razloga. Šakal ni škodljivec, kakor ga poskušajo prikazati zagovorniki odstrela - večinoma se šakali prehranjujejo z mrhovino, velike sesalce (drobnico) pa napadajo le redko.
Uspeh šakalov je mala pozitivna točka k "obnovi divjega" (Rewilding), ki nas mora veseliti.

(Še zanimiva dodatna informacija :
 Na BF  so od l. 2010 do maja 2013 analizirali šest vzorcev sline, ki so bili zbrani na škodnih primerih.. Na enem škodnem. primeru so dobili lisico, na enem volka in na enem šakala. Enega škodnega primera niso analizirali, dveh primerov pa niso uspeli razrešiti, ker so bili vzorci preslabe kvalitete. Šakala so dobili v bližini Bovca. Plen je bila ovca, a ni  podatka o tem, ali je bila pokončana odrasla ovca ali jagnje.)

Friday, 18 October 2013

Nekaj je v zraku

Pred sabo imam dve novi publikaciji, ki obravnavata kvaliteto zraka. Agencija za okolje je septembra izdala letno poročilo Kakovost zraka v Sloveniji v letu 2012, Evropska agencija za okolje poročilo Air Quality in Europe – 2013 Report.

Na pozitivni strani, slovensko poročilo ugotavlja v zadnjih letih splošno zmanjšanje izpustov žveplovega dioksida iz termoelektrarn zaradi kvalitetnejših razžvepljevalnih filtrov. Tole sta tipična niza, kaj se je dogajalo z izpusti SO2 v dvajsetih letih okoli termoelektrarn v Šoštanju.  (Med drugim kažeta, kako blazno onesnažen z žveplom je bil zrak še komaj pred desetletjem.)



Drugače je z drobnimi trdnimi delci, ki izhajajo predvsem iz prometa in v Sloveniji tipično iz individualnih kurišč, kjer se ljudje ogrevajo z lesom.  Avtorji poročila jih identificirajo kot največji faktor onesnaženja zraka:
"Poleg prometa in industrije ter drugih manjših virov (resuspenzija prahu, kmetijstvo) vplivajo na onesnaženost zunanjega zraka predvsem v zimskem času individualna kurišča. V zadnjih dveh letih se je zaradi ekonomske krize in dviga cen fosilnih goriv povečala uporaba drv, premoga, lesnih odpadkov, s čimer se je predvsem povečala emisija  delcev. Problem je predvsem to, da se ne uporabljajo sodobne kurilne naprave z nizkimi emisijami in ne dovolj suha drva. ..." (Arso)
Niz podatkov za povprečne letne koncentracije delcev PM10 recimo tipično kaže izstopajoče veliko prekoračenje v centru  Ljubljane zaradi prometa. (Sam močno podpiram nepriljubljeno politiko mestnih oblasti glede zapiranja centra za promet, ki pa bo dolgoročno uspešna le, če jo bodo spremljali "pozitivni" ukrepi v smislu stalnega razvoja javnega transporta - drugače jo bo morda prvi naslednji populistični župan pod pritiskom ukinil.) 


Za zdravje so še bolj nevarni manjši delci PM2.5, katerih povprečne letne koncentracije v Ljubljani zadnja leta dosegajo vrednost okoli 20 µg/m3. (ARSO, str. 71). Kaj ta številka pomeni, si lahko predstavljamo prek dveh primerjav. Slovenija se s temi vrednostmi uvršča na šesto mesto najbolj onesnaženih evropskih držav (tabela iz EU poročila spodaj). Evropska epidemiološka študija iz l. 2006 je ocenila, da bi se v Ljubljani ob zmanjšanju onesnaženja z PM2,5 iz 20 µg/m3 na 10 µg/m3 število povzročenih smrti zaradi tega onesnaženja zmanjšalo za 40 umrlih manj / 100.000 prebivalcev
 (*, str. 172, citira "Boldo E, Medina S, LeTertre A, Hurley F, Aguilera I & Eilstein D on behalf of the Apheis group. Apheis: Health impact assessment of long term exposure to PM2,5 and PM10 in 23 European cities. European Journal of Epidemiology, 2006.", enako ARSO str. 32 [brez navedbe števila preprečenih smrti] )

Prav tako trenda izboljšanja kvalitete zraka ne beležijo glede ozona – prej nasprotno. Pozor, ne gre za »dobri« ozon, ki v visokih plasteh atmosfere ščiti Zemljo pred UV sevanjem, ampak za ozon, ki nastaja pri tleh predvsem zaradi reakcije sončne svetlobe z nekaterimi onesnaževalci iz prometa in kemične industrije. Predvsem poleti so lahko koncentracije ponekod v Sloveniji tako velike, da nam meteorologi resno priporočajo, naj ostanemo doma. Tu smo torej glede tega.
"Ponavljajoča se izpostavljenost povišanim koncentracijam ozona lahko povzroči stalne okvare  pljuč. Četudi je ozon prisoten v nižjih koncentracijah, lahko njegovo vdihavanje povzroči množico  zdravstvenih problemov, bolečine v prsih, kašljanje, bruhanje in draženje grla, vpliva pa lahko tudi  na bronhitis, srčne bolezni in astmo.  Ker običajno ozon nastaja v vročem poletnem vremenu, ko se večinoma zadržujemo zunaj, je lahko  prizadet vsakdo, ki preživlja svoj čas na prostem, posebno otroci, starejši ljudje, delavci na prostem  in rekreativni športniki. Priporočamo, da se bolne in občutljive osebe odpovedo napornim  opravilom na prostem, predvsem opoldne in v popoldanskih urah." (Arso)

Za bolj celovito sliko si seveda poglejte še druge podatke v  poročilu. O interpretaciji statistik  in samega poročila nekaj več v posnetku oddaje Intelekta (Radio Slovenija, 15.10. 2013).

Evropsko poročilo, ki za Slovenijo izhaja iz istih podatkov (Slovenia  air polution fact sheet),  ponuja zanimive primerjave z drugimi državami, ki za nas niso prav ugodne. Na spodnji sliki sem združil tabele o izpostavljenosti mestnih prebivalcev prašnim delcem PM10, ozonu in NO2 Italije, Avstrije, Nemčije, Češke Velike Britanije in  Nizozemske.  Slovenija je praktično najbolj »v rdečem«, čeprav prikaz najbrž vsebuje določene statistične hakeljce.


V primerjavah koncentracij  trdnih delcev PM10, PM2,5 je Slovenija blizu vrha najbolj onesnaženih držav, glede ozona na samem vrhu.









Monday, 7 October 2013

Kratka pamet sekretariata za energetiko

Časopis Dnevnik (7.10.2013) citira izjavo državnega sekretarja za energetiko Bojana Kumerja, da bi se Slovenija morala odpovedati cilju 25% električne energije iz obnovljivih virov.
"Državni sekretar na ministrstvu za infrastrukturo in prostor Bojan Kumer je pred nedavnim ocenil, da je cilj, po katerem bi imeli do leta 2020 v Sloveniji kar četrtino vseh energentov iz obnovljivih virov, previsok. »V času konjunkture je bilo to lahko napovedovati, sedaj pa potrebujemo denar,« je povedal in opozoril, da je shema obnovljivih virov energije finančno še težja od šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj. »Ne bežimo od odgovornosti, da je treba narediti finančno vzdržno shemo, pri čemer moramo uporabiti zdravo kmečko pamet. Za podporo obnovljivih virov energije lahko namenimo toliko, kot si lahko privoščimo,« pravi Kumer."
Zaključek, ki ga sekretar po svoje izpelje iz »zdrave kmečke pameti«, je bolj znamenje kratke pameti in še krajšega uvida v razvojne prioritete države. Prehod na obnovljive vire energije ni kot  mali luksuz, ki si ga gospodje energetiki privoščijo v dobrih časih, v slabih pa mora malo počakati. Ne v obdobju, ko se bo moral razviti svet v nekaj desetletjih odpovedati uporabi fosilnih virov v celoti, pa ne zaradi dobre volje, ampak zaradi preživetja sveta, kot ga poznamo.

Ker nimamo ministrstva za energetiko, je državni sekretar najvišji državni  funkcionar za to področje. Tako zelo zelo narobe je, da je to človek, ki v svojih izjavah nasprotuje obnovljivim virom, namesto da bi jih spodbujal.  Tako zelo zelo neverjetno je, da vodilni človek slovenske energetike izjavi, da so obnovljivi viri finančno težje breme od TEŠ 6, ki s svojimi podražitvami, provizijami in ponarejenimi izračuni postavlja nove rekorde izkrivljene ekonomike ne samo v okvirih naše ožje domovine.

Medtem ko za bližnje uspešne države obnovljiva energija postaja ena glavnih razvojnih panog,  je za naše energetske politike, težka, obremenjujoča, proti zdravi kmečki pameti.

Res je, da imamo v okviru cilja EU, da bo do l. 2020 20% skupne potrošene energije iz obnovljivih virov, državni cilj s 25% postavljen nekoliko višje. Ampak to ni hendikep, ampak prednost, ki izhaja iz naravnih možnosti v Sloveniji. V obdobju po 2020 se bodo ti cilji za vse države  le še zviševali. Avstrija ima do 2020 cilj 34%, Danska 30%, Finska 38%, Švedska 49%, … (*) Seveda lahko rečemo, da so vse te države po naravnih danostih za obnovljivo energijo v boljšem ali vsaj enakem položaju kot Slovenija, a istočasno gre za visoko razvite države, ki ambicioznega povečevanja deleža obnovljive energije očitno ne vidijo kot razvojno oviro, kakor naš politik Bojan Kumer.

Gradijo ekstremno drago elektrarno na lignit, obnovljiva energija pa se jim zdi predrag luksuz; smo peti najslabši v Evropi po neizpolnjevanju (že tako skromnih) kjotskih ciljev zmanjšanja izpustov in že dogovorjen cilj deleža obnovljivih virov energije se nam naenkrat zdi prevelik.  To je očitno ta »zdrava kmečka pamet« slovenske energetske politike. 

Saturday, 5 October 2013

Vprašanje o pomenu novega IPCC poročila in skeptikih

Kratek odgovor na prvo novinarsko vprašanje, ki sem ga dobil v tej rundi.

IPCC poročilo ni samostojna znanstvena raziskava, ampak pregled in sinteza ugotovitev številnih raziskav, ki so jih znanstveniki iz vsega sveta izvedli v obdobju od 4. poročila l. 2007. V tem smislu 5. poročilo prinaša še nove podatke o že prej jasni in nedvoumni ugotovitvi znanstvenikov, da se podnebje spreminja in da je vzrok tega spreminjanja človek. Škoda, da namenjamo toliko pozornosti navideznemu razhajanju stališč glede vzroka podnebnih sprememb. V resnici med strokovnjaki na področju klimatologije takega razhajanja ni. Tako imenovani podnebni skeptiki so danes lahko samo izredno slabo poučeni, ali pa ljudje, ki so zavestno zlonamerni in v večini primerov plačani iz strani industrije fosilnih goriv.

Vsebina poročila v znanstvenem jeziku sporoča, da smo na poti k popolni katastrofi. Še v tem stoletju se nam obetajo spremembe podnebja, ki pomenijo kolaps stabilnih podnebnih razmer, v kakršnih se je v zadnjih 10.000 letih razvila človeška civilizacija. V zelo kratkem času se bo družba znašla v novem in veliko manj ugodnem življenjskem okolju. Težko si predstavljamo, kako se bo človeška družba odzvala na tako resen okoljski šok in kaj bo to pomenilo za politično in družbeno stabilnost prenaseljenega sveta. Morda si je najbolj težko predstavljati, da se to lahko razvije že v času življenja nas ali naših otrok.

Prav tako je popolnoma jasno sporočilo znanstvenikov, kaj je vzrok podnebnih sprememb. To je daleč na prvem mestu uporaba fosilnih goriv:  premoga, nafte in zemeljskega plina. Pred katastrofo človeštvo morda lahko reši le popolna odpoved fosilnim gorivom v prihodnjih desetletjih, ki pa se mora pričeti danes. Prostora za taktiziranje enostavno ni več. Ljudje, ki omogočajo gradnjo nove termoelektrarne v Šoštanju bi lahko razmislili, kako se jih bodo spominjali vnuki, ki bodo živeli v svetu podnebnega zloma. Pionir klimatologije podnebnih sprememb, ameriški znanstvenik James Hansen to povedal najbolj ostro: uporaba fosilnih goriv, posebej premoga, je danes zločin proti človeštvu.

Slovenija je podnebnim spremembam izredno močno izpostavljena. Agencija za okolje je pravkar izdala svoje poročilo, v katerem so ugotovili, da se je od l. 1961 do danes povprečna temperatura zraka zvišala za 1,7 °C. Trend naraščanja povprečne temperature zraka v tem obdobju je 0,34 °C na desetletje. Kakšne bodo razmere v Sloveniji čez 50 let, če se bodo takšni trendi nadaljevali? To je pravo razvojno vprašanje za družbo, ki je sposobna videti dlje kot tri mesece v prihodnost. Ampak spet, če nimajo druge motivacije, naj se zavejo, da bodo otroci vedeli, kdo je pred desetletji gradil elektrarne na premog. Danes se nihče ne več  ne more izgovarjati na negotovost ali na neznanje -  IPCC poročilo je v tem smislu najpomembnejši dokument civilizacije naše sodobnosti.

Wednesday, 2 October 2013

Male ljubke stranke, ki jih imamo vsi radi

Prva zelena politična organizacija je bila stranka Zelenih Slovenije, ustanovljena l. 1989. Na  volitvah v »ustavodajno skupščino« l. 1990 je v okviru Demosa dosegla 8,8% glasov.  Na prvih volitvah v Državni zbor l. 1992 so dosegli 3,7 %, kar je takrat še vedno zagotavljalo vstop v parlament. Zadnjič; v času tega mandata je zaradi temeljne ideološke neenotnosti stranka razpadla, tista, ki je podedovala ime Zeleni Slovenije se je profilirala desno in v bistvu ni več politično zaznavna.
Nišo v političnem prostoru je l. 2003 zaznala takrat parlamentarna Stranka mladih Slovenije, ki je na volitvah l. 2000 dobila 4,3%. 

Mlada stranka bila je takrat sicer že v škripcih, ker je polovica njenih poslancev prestopila v velike desne parlamentarne stranke. Razlog za to je bil, da pred volitvami stranka sploh  ni opredelila svoje politične ideologije. Na njeni listi so v DZ prišli ljudje s popolnoma različnimi ideološkimi pogledi, ki so se politično seveda takoj razšli, ko je prišlo do parlamentarnih  odločanj o konkretnih zadevah.

Usmeritev v zeleno stranko se je zdela resna možnost za konsolidacijo stranke, vendar je takrat že prišlo do drugega razcepa, iz katerega je nastala nova stranka Aktivna Slovenija Francija Keka. Na volitvah l. 2004 sta obe stranki ostali pod pragom, AS je prejel 3% odstotke, SMS pa 2% glasov. (Kar je bilo skupaj več  od uspešnega Desusa s 4 %.) Zanimivo je, da ta razcep v bistvu ni bil programski in ideološki. Obe stranki sta v volilni kampaniji  s podobnimi poudarki pozivali  »mlado« volilno telo.

Stranka AS je kmalu prenehala obstajati, SMS pa preboj v parlament ni več uspel; na zadnjih volitvah l. 2011 kot SMS – Zeleni ni dosegla 1%, ki daje pravico do državnega financiranja.

Na zadnjih volitvah je nastopilo več strank z okvirno zeleno programsko platformo. Če pustimo ob strani nepomembne in desničarske Zelene Slovenije Vlada Čuša, so bile na tem polju tri dovolj resne male stranke: Zares, TRS in SMS – Zeleni.

Stranke so se pred volitvami previdno tipale, a kolikor vem, do resnih pogovorov o skupnem nastopu ni prišlo, čeprav so bile  programsko stranke sorodne kakor se le da. A Zares je bila stranka z vladno prtljago in medijsko nenaklonjenostjo,  katero nihče zares  ni hotel biti preveč povezan; TRS nova in polna zagona, da sama preizkusi svojo srečo; SMS je bila organizacijsko dovolj močna in ponosna na svojo politično prekaljenost, da ni bila pripravljena igrati druge violine. Kljub dobrim razlogom, zakaj sodelovati, vedno obstajajo odlični razlogi, zakaj ne.

TRS je na volitvah prejel 1,22%, SMS – Zeleni 0,86% in Zares 0,65%. (Nesrečni Čuš iz Zelenih Slovenije je pristal na 0.36%.)

Danes je bil v  Delu je objavljen zanimiv članek o stališčih novih strank, ki so vzniknile iz vrenja v zadnjem letu (in Trsa) do skupnega nastopa na volitvah. Mogoče je razbrati, da so stališča precej različna.

V resnici politično združevanje ni preprosto. V zgodbi mojih malih strank je neuspeh sledil tako iz umetne združitve nezdružljivega, kot iz nemožnosti združiti združljivo. Dve skupini  od daleč izgledata rojeni za skupni nastop, ko pa se malo približaš sceni, spoznaš, da je možnost njunega sodelovanja enaka skupni državi Palestine in Izraela.  Ambicije, načela, osebnosti in medsebojne zgodovine običajno prevladajo nad racionalnih političnim razmislekom. Ampak spet, to govoriti od zunaj, je lahko. Potreben je še resničen politični talent in praktična spretnost.

Tistih 8,8% za Zelene l. 1990 je pomenilo približno 110.000 volilcev. Ob današnjih volilnih udeležbah bi bilo to že blizu dvajsetim odstotkom parlamentarnih sedežev. Kar pa že je moč za spremembe in ne le (v najboljšem primeru) častna zmaga.

Monday, 30 September 2013

Sevalni prispevek za filozofe

(Javna beležka za osebno rabo :)

Novo poročilo IPCC med drugim prinaša nekaj sprememb glede ocene  dejavnikov sevalnega prispevka (radiative forcing).  Kaj je to?

Zemlja energijo prejema od sonca, ki  nas s svojim sevanjem »greje«. Istočasno Zemlja enako količino energije seva nazaj v vesolje. Temperatura na Zemlji je v povprečju stabilna, kadar sta oba energijska tokova izenačena. (Nekako tako, kot sta izenačena  pri zelo velikem loncu vode, ki ga segrevamo na zelo majhnem ognju in v  njem voda noče zavreti, ampak se segreje le do določene temperature, saj se velik lonec začne hladiti (oddati energijo) prav toliko, kot se greje (prejema energijo) od ognja). 

Povprečna temperatura na površju ostaja približno enaka, če Zemlja nazaj v vesolje v povprečju  seva prav toliko energije, kot jo prejme od Sonca. Če ne, se temperatura v »loncu« viša ali niža do novega ravnovesja. (Pri kakšni temperaturi se bo ta dolgoročno  ustalila, je na Zemlji odvisno predvsem od moči »ognja« in vrste »juhe«: če je ob enaki moči sončnega sevanja v atmosferi več toplogrednih plinov, kot so vodna para, CO2 in metan, bo to pri višji temperaturi, kot če jih je manj.)

Izraz »radiative forcing« klimatologi uporabljajo za razliko, ki nastopi  v energetski bilanci med prejeto in oddano energijo.  Če je prejete energije več  kot oddane, je sevalni prispevek pozitiven in sistem (torej Zemlja) se segreva.

Dejavniki ali komponente sevalnega prispevka so različni in eni delujejo v pozitivno, drugi v negativno stran. Ključen dejavnik pozitivnega sevalnega prispevka je povečevanje količine CO2 v ozračju.  Nekatere komponente sevalnega prispevka pa delujejo v obe smeri . Saje prispevajo k segrevanju, kolikor onesnažijo ledene površine in led, ki postane bolj temen, odbije manj svetlobe oziroma absorbira več energije, kot čisti led. Po drugi strani delci  v ozračju "zastrejo" nebo, kar ima nasprotno »hladilen« ali negativen sevalni prispevek zaradi manjše količine sevanja, ki prispe do površine.  Seštevek pozitivnega in negativnega učinka pove, ali določena komponenta sevalnega prispevka prispeva k segrevanju Zemlje ali ne.


(IPCC AR5, WG1, Summary for Policymakers)

K razlagi grafa. Zadnji razdelek (Total Antropogenic RF)  pove, da je je bil l. 2011 sevalni prispevek zaradi človeških dejavnikov pozitiven, da torej v tem trenutku Zemlja seva manj energije, kot jo prejme od sonca.  Zemeljski sistem v celoti se zato segreva. (Kakšno je natančno razmerje med povečano energijo in povečanjem temperature, je druga velika tema podnebne znanosti, vprašanje  občutljivost podnebja [climate sensitivity]).

Ocena 2,29 W/m2 (ob razponu ocen med 1,13 – 3,33 W/m2) pozitivnega sevalnega prispevka, pomeni, da je moč prejetega sevanja  trenutno na kvadratni meter za  dva vata večja, kot je moč sevanja zemlje nazaj v  vesolje.  Za primerjavo, celotna moč  sončnega sevanja  na vrhu atmosfere znaša okoli  340 W/m2. 
V zadnjem IPCC poročilu iz l. 2007 (AR4) je bila ocena 1,6 (v razponu 0,6 do 2,4) W/m2, gre torej za precejšen popravek navzgor.

Prvi razdelek (Well Mixed Greenhouse Gases)  prikaže, kakšna je vloga štirih največjih toplogrednih onesnaževalcev (ogljikovega dioksida, metana, freonov (»Halocarbons«)in didušikovega oksida. Posamezni onesnaževalec (»Emitted Compound«) lahko v atmosferi sproži več dejavnikov (»Resulting Atmosferic Drivers«), ki imajo lahko različne učinke na sevalni prispevek. V primeru freonov (»halocarbons«) je sevalni prispevek negativen, kolikor freoni povzročajo tanjšanje plasti ozona (03), po drugi strani pa sami plini delujejo toplogredno, zato je skupni sevalni prispevek onesnaževalca pozitiven (0,18 W/m2).
Sledi prispevek drugih  kratkoživih  plinov (ogljikovega monoksida, dušikovih oksidov in  hlapljivih organskih snovi razen metana [NMVOC]). Sevalni prispevek prašnih delcev, saj in aerosolov (»Aerosols and precursors«) predstavlja največji delež znanstvene negotovosti. Kot je razvidno iz grafa, je izrazit  pozitiven prispevek črnega ogljika (saj, ki potemnijo led), ostali delci in aerosoli pa imajo negativen prispevek, ker  »zatemnijo« (dimming) ozračje in zmanjšajo moč sončnega sevanja, ki doseže površino.

Izrazito negativen prispevek ima povečana oblačnost, do katere prihaja zaradi onesnaženja z aerosoli (»Cloud Adjustments due to Aerosols«), vendar je to hkrati področje, kjer je znanstvena negotovost največja. (In zato, mimogrede, tema, na katero se radi lepijo podnebni zanikovalci, seveda z napačnimi zaključki.)

Polje »Spremembe odboja zaradi spremenjene rabe površine« (Albedo change due to land use) opisuje negativen prispevek. Razlog je, da npr. površine, ki so bile prej pogozdene, nato pa jih posekajo, praviloma odbijejo več sončeve svetlobe kot gozd. Kar pa seveda ne pomeni, da sekanje gozda v celoti pripomore k zmanjšanju segrevanja, saj ta graf opisuje je le prispevek zaradi odboja, ne pa drugih vlog gozda v podnebnem sistemu.

Zadnje polje navaja majhen pozitiven prispevek zaradi povečanja dejavnosti sonca v zadnjem stoletju, vendar je sprememba minimalna (0,05 W/m2) in nikakor ne opravičuje kakšnega »skeptičnega« zaključka, da je sonce krivo za globalno segrevanje.

Zadnji stolpec ("Level of confidence") opisuje stopnjo znanstvene negotovosti glede določenega polja raziskav. IPCC poročilo namreč ni znanstvena raziskava kot taka, ampak pregled in sinteza ugotovitev številnih znanstvenih del in raziskav. Opredelitev stopnje znanstvene negotovosti (ki sploh ni isto kot verjetnost) ima svojo metodologijo - tista, ki so jo uporabili za AR5, bo natančno opredeljena v polnem besedilu (danes je na voljo le povzetek), preliminarna navodila pa so objavljena tule.Več  o tem morda kdaj kasneje.

Monday, 23 September 2013

#junaki

»V sredo, 18. septembra zjutraj sta bila med miroljubno akcijo proti naftni ploščadi Prirazlomnaya družbe Gazprom, ki je imela cilj ustaviti Gazpromovo črpanje nafte v arktičnih vodah Pečorskega morja, aretirana dva aktivista Greenpeace International. Naslednji dan, 19. septembra, se je ruska obalna straža nezakonito vkrcala na Greenpeaceovo ladjo Arctic Sunrise, ki je plula v mednarodnih vodah, in s pomočjo orožja aretirala 30 aktivistov. Zahtevamo takojšen izpust vseh priprtih aktivistov in zaustavitev neupravičene agresije obalne straže proti naši ladji in mirnemu protestu.
Greenpeace International se nahaja v Ruski Arktiki, da bi bil navzoč pri uničujočih in nepremišljenih načrtom naftnih podjetij za črpanje nafte in izrazil nenasilno nasprotovanje. Na naš miroljuben protest se je ruska obalna straža odzvala z ekstremno in nesorazmerno silo. Proti naši ladji Arctic Sunrise so izstrelili 11 opozorilnih strelov, našim aktivistom pa so grozili z noži in puškami. Ruska obalna straža trenutno zadržuje 27 naših aktivistov proti njihovi volji in brez pravnega zastopništva.« (Greenpeace Slovenija)

Protest proti ruskim oblastem, ki aktiviste proti črpanju nafte na Arktiki obravnavajo kot teroriste, je moč podpisati tule. Mogoče pa bo še bolj koristno, če malo razmislimo o tem, kaj in zakaj počnejo naši »ekoteroristi« tam zgoraj.

Priča smo namreč enemu najbolj absurdnih prizorov našega časa. Zaradi posledic podnebnih sprememb je arktično območje največji barometer človeškega spreminjanja okolja. Istočasno se področje odpira kot prizorišče naftne mrzlice. Države in naftne družbe želijo odpreti nove zaloge fosilnih goriv, ki bodo še pospešila drsenje človeštva proti podnebni planetarni meji, za katero smo ocenili, da se zgodi ob dvig povprečne globalne temperature za okoli 2 stopinji. Kaj to pomeni? Najboljši, a hkrati najbolj strašljiv odgovor se glasi – ne vemo. Ali z besedami ekonomista Nicholasa Sterna: »Zemlja ni izkusila globalne temperature, višje od 2°C glede na povprečje pred 19. stol., od geološke dobe pliocena pred tremi milijoni let, ko je bilo polarnega ledu bistveno manj in je bilo morje okoli 20m višje kot danes. Moderni človek obstaja okoli 250.000 let. V resnici torej nimamo nobene izkušnje s takšnim podnebjem.« (*)

Obstaja en sam način, kako preprečiti prehod tega praga, in to je prenehanje uporabe fosilnih goriv. In prenehanje uporabe fosilnih goriv je mogoče samo na en način – tako, da jih pustimo tam, kjer so, pod zemljo. Lignit pod Velenjem, nafta in plin pod severnim tečajem.

Greenpeace v svoji akciji »Rešimo Arktiko«, katere del je operacija naših  zajetih »piratov«, opozarja še na druge bistvene probleme črpanja na severu. Varovalnih mehanizmov pred onesnaženjem praktično ni. Če se spomnimo na nesrečo v Mehiškem zalivu, ko je samem na pragu ZDA naftna družba brez varnostnega načrta preizkušala praktično novo tehnologijo, si lahko predstavljamo, kako zadeve in standardi izgledajo na Arktiki.

Tako da, če v tem košarkarskem tednu že moram izbrati svoje #junake, nimam dileme. Ljudje tam zgoraj na severu se dobesedno fajtajo za naš svet, pa naj se to sliši še bolj klišejsko od komentarjev športnih novinarjev. Ker je res.


Friday, 13 September 2013

Vpliv gobarjenja na okolje

Letošnja sezona gobarjenja se je že pošteno začela in kot velik ljubitelj tega »športa« se lahko le strinjam z anekdoto, ki jo zapiše avtor v fini knjigi o kulturi gobarstva Chanterelle Dreams, Amanita Nightmares: The Love, Lore, and Mystique of Mushrooms:
Ob obalah Kalifornije pogosto naletite na napis »Najslabši dan za surfanje je še vedno boljši kot najboljši dan v službi«. Pri Slovanih, tudi izseljencih, le zamenjajte surfanje za gobarjenje in boste na dobri poti do ugotovitve, kaj je slogan te regije. Slovani gobarijo, kot Američani hodijo v nakupovalne centre: kompulzivno, pogosto in z guštom.
Nabiranje gob je lep stik z naravo, laziš po strminah gozda, kamor sicer nikoli ne bi zašel, in pozorno, kot kak paleolitski nabiralec vohljaš po podrasti in grmovju. Slastna je tudi potencialna nagrada, čeprav v nasprotju s surfanjem tu nobeno tveganje ni smiselno: v citirani knjigi je podatek, da je l.2000 (ki je bilo precej »gobje«) v Rusiji in Ukrajini zaradi zastrupitve umrlo okoli 200 ljudi. Več deset primerov zastrupitev vsako leto obravnavajo tudi v Sloveniji in tudi pri nas je zabeleženih nekaj smrtnih primerov. Previden gobar, ki se zaveda svojega znanja – osnovno pravilo je zelo preprosto: za prehrano nabiraš le užitne vrste in primerke, ki jih prepoznavaš s popolno gotovostjo – se nevarnosti zlahka izogne. Ampak zanimivo je še eno drugo vprašanje. Koliko gobarji, ki jih je pri nas res veliko, škodujemo gobam? Koliko vplivamo na celoten gozdni ekosistem, ki ga jeseni množično obiskujemo kot nabiralci?

V Sloveniji se eksplicitno z gobami ukvarjata dva zakona, Uredba o varstvu samoniklih gliv in Uredba o zavarovanih prostoživečih vrstah gliv. (Zanimivo je, da se evropska naravovarstvena zakonodaja z zaščito gliv specifično ne ukvarja, Habitatna direktiva zaščiti le vrste iz kraljestev rastlin in živali.) Tole so za rekreativnega gobarja najpomembnejša pravila:
Posameznik lahko nabere v enem dnevu največ dva kilograma gob, skladno z določbami te uredbe. … Kdor nabira gobe, mora spoštovati naslednja pravila:
1. goba mora imeti razvidne tiste morfološke značilnosti, na podlagi katerih je mogoče zanesljivo določiti vrsto,
2. prepovedana je takšna uporaba pripomočkov za nabiranje gob, ki lahko poškoduje rastišče ali podgobje,
3. gobe je treba grobo očistiti že na rastišču,
4. gobe je dovoljeno prenašati le v trdni in zračni embalaži. (*)
 Pri točki 1. je  zakonodajalca pametno ubogati že zaradi lastne glave, seveda pa je glavni namen zaščita okoli 40 vrst, ki so z drugo uredbo popolnoma zavarovane in jih je prepovedano nabirati, četudi razen morda karžlja med njimi ni bolj obleganih užitnih vrst. V zvezi z 2. točko je med gobarji pogosta razprava, ali naj bi gobo odrezali pri betu ali izruvali (o tem kasneje), vsekakor pa naj bi pri nabiranju čim manj poškodovali podgobje oz. micelij, bistveno vegetativno »telo« glive, brez katerega nadzemnih plodov sploh ne bi bilo. 3. In 4. točka meri na to, da bi pri nabiranju gob v gozdu ostalo čim več trosov, ki rastejo v trosnjakih gob in so ključni za spolno razmnoževanje gliv – kot nekakšna »semena« gliv, iz katerih lahko zrastejo novi miceliji. Zato naj bi gobe, kar sugerira 4. točka, iz gozda prenašali v pletenih košarah in ne recimo nepropustnih vrečkah. Tudi o tem več v nadaljevanju.

Ali je mogoče oceniti resnični vpliv gobarjenja na glive in količino gob, ki zrastejo? Po pregledu literature se mi zdela najbolj zanimiva, tudi zato, ker gre malo proti moji intuiciji, švicarska raziskava, ki so jo povzeli v članku Nabiranje gob ne vpliva prihodnje donose – rezultati dolgoročne študije v Švici (Egli S., Peter M., Buser C., Stahel W. & Ayer F. (2006) Mushroom picking does not impair future harvests – results of a long-term study in Switzerland. Biological Conservation, 129, 271-276 [članek je dostopen prek NUK v bazi Science direct])

Raziskava je potekala na dveh za ta namen pripravljenih gozdnih rezervatih, eden je velik 75 ha in se nahaja na 600m nadmorske višine, drugi 3ha na 1250m. V prvem je poskus potekal med 1977-2003, v drugem 1990-2000. Znotraj rezervatov so začrtali parcele, na katerih so ob različnih načinih gobarjenja opazovali več sto vrst gliv (skupaj 582 vrst).

Zanimalo jih je tako število »gob« - tistega, kar gobarji nabiramo, torej plodov ali trosovnikov gliv, kot tudi samo število vrst gliv. Rezultati so pokazali, da ni statistične razlike med količino gob (kot nadzemnih plodov), ki zrastejo na parcelah, kjer so jih nabirali, in tistimi, kjer jih sploh niso. Tudi prej omenjena razlika med rezanjem in puljenjem se ni izrazila v količini zraslih gob.

Razlika glede vpliva gobarjenja pa se je izrazito pokazala drugje. Parcele so namreč razdelili tudi po kriteriju, da so se na enih izogibali izrazitega tacanja in hoje po zemlji (»trampling«), pri drugih pa ne. V tem primeru pa se je pokazalo, da je količina plodov (»gob«) za tretjino manjša na potacanih parcelah, ne glede na to, ali se na njih gobari ali ne. Vendar pa tacanje ni vplivalo na biodiverziteto: zmanjšalo se je le število plodov, še vedno pa so bile prisotne vse vrste.
The present data show that harvesting does not adversely affect the production of fruit bodies … The concomitant trampling of the forest floor, however, significantly reduced the number of fruit bodies produced … Surprisingly, however, the total number of species that fruited over the decade of sampling was about the same in the trampled as in the non-trampled plots. (*)
V razpravi ob zaključku članka obravnavajo  problem vpliva trosov na količino plodov in vrst gliv – kar je razlog, zakaj naša uredba predpisuje uporabo košar. Teoretično bi zmanjšanje števila trosov moralo vplivati na količino obojega, vendar vsaj trenutni podatki švicarske raziskave jasne  odvisnosti ne kažejo:
Harvesting the fruit bodies entails removing the spores. Theoretically, we would expect removing all fruit bodies and thus the possibility of sexual renewal by spores to lead to a degeneration of these fungi over time. Fungal species vary in how important spores are for their reproduction (Fiore´-Donno and Martin, 2001). Some species repeatedly recruit new colonies from spores, whereas others propagate predominantly by vegetative spread. Laccaria amethystina Cke., for example, produces colonies and fruit bodies from spores each year (Fiore´-Donno and Martin, 2001), but we did not detect a negative impact of harvesting on this species in either study site. It is possible that adequate numbers of spores entered from the neighbouring areas, or that the fruit bodies in the plots released enough spores during the weekly harvesting intervals. Nevertheless, the present experimental design realistically simulates strong harvesting pressure.

Skratka. Gobarji vsekakor vplivamo na dogajanje v gozdu. Tudi omejitve, ki jih predpisuje slovenska uredba, naj kar ostanejo, čeprav mogoče niso v celoti podprte z znanstvenimi podatki, ki bi dokazovali vpliv količine nabranih gob na vrste. Ko nabereš košaro jurčkov, se je čisto v redu ustaviti in pustiti kaj za druge, pa tudi za polže in muhe. Kar se tiče tacanja, ki ga v gozdu  neizogibno povzročamo gobarji – mogoče lahko škodo nekoliko kompenziramo tako,  da smo v drugih vlogah zaščitniki gozda. Obstajajo namreč prakse izkoriščanja gozda, ki so za njegov ekosistem bistveno bolj destruktivne kot kakršno koli gobarjenje. 

Thursday, 22 August 2013

Kratkovidna neumnost

Ministrstvo za infrastrukturo, poroča Dnevnik, »je po skoraj petih letih od prve javne razgrnitve končno objavilo državni prostorski načrt za zagotavljanje poplavne varnosti jugovzhodnega dela Ljubljane in naselij v občini Dobrova - Polhov Gradec.« Obljube, ki so jih vsi dajali po velikih ljubljanskih poplavah l. 2010, so se torej precej zavlekle.
Ampak negativno presenečenje je še večje. Ministrstvo se je namreč očitno odpovedalo gradnji zadrževalnika pred poplavami višje ob Gradaščici pri Dobravi, ki naj bi prišel na vrsto šele kasneje: po zdajšnjih izkušnjah bo to šele po naslednji »stoletni« poplavi.
Nabor protipoplavnih posegov je sicer obsežen, v oči pa vendarle bode podatek, da je ministrstvo njihovo uresničevanje razdelilo na dve fazi, pri čemer je šele v drugi fazi predvidena gradnja zadrževalnika Razori med naselji Dobrova, Razori in Stranska vas. Ministrstvo je bilo v kompromisno rešitev prisiljeno zaradi ostrega nasprotovanja občine Dobrova - Polhov Gradec, kjer gradnji velikih zadrževalnikov vseskozi nasprotujejo. Že leta 2008 so občani protipoplavni načrt, ki je poleg še dveh drugih danes opuščenih zadrževalnikov vključeval tudi zadrževalnik Razori, tako rekoč soglasno zavrnili na referendumu (Dnevnik, 22.8.2013)
Strašni zadrževalnik so občani gotovo zavrnili, ker bo v njihovi okolici nastalo veliko akumulacijsko jezero? Ja, seveda. Takole je že pred časom zadevo razložila velika strokovnjakinja za vode dr. Lidija Globevnik:
Ali država res nima pristojnosti, da bi občino Dobrova - Polhov Gradec prisilila, da se na njenem območju zgradi zadrževalnika Razori in Brezje?> Opažam, da državne ustanove težko suvereno izvajajo svoje pristojnosti in učinkovito zastopajo javni, nacionalni interes. Pri cestah da, pri energetiki morda, pri prostorskem razvoju pa nikakor ne. Državne službe se sicer trudijo, toda prej ali slej pridejo do točke, ko nimajo več pristojnosti in mandata za odločanje. Na neki ravni se vse pobude ustavijo. Težavo vidim v tem, da ni zares suverenih, načelnih in neodvisnih politikov. Mislim, da bi si le taki upali tvegati in preseči gordijski vozel. Varnost jugozahodnega dela Ljubljane in drugih večjih urbanih območij je za državo izjemnega pomena, škodni potenciali pa večinoma tako veliki, da bi se moral zasledovati širši javni interes, ne pa se podrejati lokalnim.
Zakaj se sploh reče suhi zadrževalnik, če se v njem zadržuje voda?> Zato ker je večino časa suh. Voda je v njem samo dva ali tri dni recimo vsakih dvajset let. Gre za zemeljsko pregrado, večinoma nasip sredi doline. V tem nasipu je odprtina, skozi katero normalno teče voda, recimo Gradaščica. Ko bi se nevarnost poplavljanja povečala, bi to odprtino zaprli oziroma bi vodo skozi njo spuščali kontrolirano, dozirano. Voda bi se torej zadržala na tem območju, nastalo bi jezero. Tako se začasno zadržijo presežki vode. Voda Gradaščice recimo tako ne bi pridrvela v Ljubljano. Gre za klasičen pasivni ukrep. Ne smemo pa se čuditi, da so se prebivalci, ki se jim je napovedala taka pregrada v dolini Gradaščice, zbali porušitve pregrad. (Mladina, 23.9.2010)

Tako to gre. Kljub jasnim opozorilom in razlagam strokovnjakov, kljub veliki verjetnosti, da se bodo »stoletne« poplave ponovile veliko prej, se je ministrstvo izognilo pravi in celoviti rešitvi in scopralo nekakšen kompromis. S popolno gotovostjo lahko napovemo, da bo ob naslednji veliki vodi takratni odgovorni minister in župan tako kot zadnjič zmigoval z rameni in namigoval na nesposobne predhodnike. Če se Ljubljančani ne zbudijo še  danes in ostro zahtevajo pravo ureditev poplavne varnosti.

Wednesday, 21 August 2013

»Je sejanje gensko spremenjenih rastlin skladno z etiko trajnostnega razvoja?«

To vprašanje mi  je pred dnevi  zastavila novinarka Dela. A kaj sploh je cilj trajnostnega razvoja kmetijstva? Je to predvsem cilj pridelave hrane na »ekološki« način, ali cilj regionalne samooskrbe, ali kmetijstvo, ki globalno lahko nahrani vedno večje množice ljudi na zemlji, ali nekakšna idealna kombinacija vsega naštetega?

Izhodišče ekološkega kmetijstva je v največji možni meri opustiti intenzivne industrijske tehnologije kmetovanja, ki so nastopile s tako imenovano »zeleno revolucijo« v 50. letih 20. stol, s katero označujemo začetek množične uporabe kemičnih sredstev, umetnih gnojil in hibridnih vrst. Iz stališča ekološkega kmetijstva so GSO le nadaljevanje tega procesa, ki ga zavračajo. Poleg tega zanje GSO predstavljajo še specifično težavo, saj se lahko  GS rastline zaradi bližine polj križajo s tradicionalnimi vrstami, kar številni ekološki pridelovalci razumejo kot degradacijo. To je vprašanje vrednot, ki je delno neodvisno od vprašanja o varnosti GSO za prehrano in okolje, in ga moramo upoštevati že kot takega.   

Če je pomen trajnosti predvsem samooskrba, je odgovor že težji. Večina konvencionalnih kmetijskih strokovnjakov meni, da za večino regij ob sedanji gostoti prebivalstva samooskrba ni mogoča brez uporabe intenzivnih metod industrijskega  kmetovanja in da je ekološko kmetijstvo predvsem zaželeno kvalitetno dopolnilo. Določene GS kulture prinašajo obljubo rešitve resnih kmetijskih in prehranskih problemov – med najbolj znanimi  primeri  je zlati riž (GS sorta, ki daje riž obogaten z A vitaminom, katerega pomanjkanje povzroča resne zdravstvene probleme v revnejših državah) ali iskanje na bolezni odporne banane. Argument je, da je  uporaba GS rastlin upravičena, če je v največji meri dokazana njihova varnost, saj se načelno ne razlikujejo od drugih kmetijskih tehnologij, npr. hibridizacije s križanjem - tehnologije GSO so podvržene enakemu upravičenju kot ostale kmetijske in prehranske tehnologije. Etično vprašanje se na tej ravni tako osredotoča predvsem na načelo previdnosti, torej vprašanje, kako gotovi smo lahko glede morebitnih nezaželenih posledic in tveganj določene nove tehnologije glede na koristi, ki jih tehnologija prinaša. Vendar ima načelo previdnosti določeno težavo, zaradi katere ne more nastopati kot čudežna rešitev debat o GSO: nasprotniki ga interpretirajo kot argument proti (»Ne vemo, kakšni bodo vplivi v prihodnosti …«), zagovorniki pa obratno za (»Nobena druga tehnologija ni podvržena toliko testiranjem in preizkusom …«). Samo načelo pa ne vsebuje nobenega apriornega kriterija, kje postaviti mejo previdnosti.

Če vprašanje trajnosti prenesemo na globalno oskrbo sveta s hrano, poleg zgornjih  nastopi še dimenzija, povezana z vlogo svetovnega kapitalističnega trga in interesov držav v kmetijstvu in proizvodnji hrane. Razvite države svoje kmetijstvo močno subvencionirajo, saj hočejo biti čim bolj neodvisne od drugih držav glede oskrbe z osnovno hrano. A to hkrati pomeni, da je za številne segmente kmetijstva iz revnejših držav trg praktično zaprt. Argument za GS poljščine, ki ga v zadnjem času zagovarja precej teh držav je, da jim lahko  GS poljščine omogočijo konkurenčen nastop na takšnem svetovnem trgu (znan nedavni primer je pridelava GS bombaža v Burkini Faso), ali da je celo neetično, če Evropa postavlja ovire GS kmetijskim proizvodom, hkrati pa je njen trg zaprt za konvencionalno pridelane. Na drugi strani nasprotniki stališča o GS kmetijstvu kot nujnem za izravnavo neenakosti na svetovnem kmetijskem trgu, opozarjajo na vzorec, ki se je v razvitem svetu pokazal že ob uvedbi modernih kmetijskih tehnologij ob »zeleni revoluciji«. Pridelava hrane je res skokovito narasla, vendar številni revnejši kmetje niso imeli kapitala, da bi lahko samostojno razpolagali z dražjimi hibridnimi semeni, ki jih je treba kupovati na novo vsako leto, z velikimi količinami gnojil in  kemičnih sredstvi. Rezultat je bil koncentracija kmetijstva z  velikimi pridelovalcih in odvisnost od podjetij, ki prodajajo semena in kemična sredstva. GS poljščine ponavljajo in še zaostrujejo ta vzorec z intenzivnim patentiranjem GS rastlin in uporabo sodnih pregonov proti kmetom, ki po njihovem kršijo pogodbena pravila.

Prav tako ima več plati zgoraj izpostavljena trditev o GS rastlinah kot tehnološki rešitvi za najbolj akutne probleme kmetijstva. V številnih primerih jih je mogoče rešiti že z konvencionalnimi tehnologijami intenzivne pridelave (v Afriki je namakanih le 6% obdelovalnih površin, povprečna poraba umetnih gnojil v podsaharski Afriki je 13 kg na hektar, za primerjavo, v vzhodni Aziji 190 kg/ha*), ki imajo v nasprotju z GS, ki so povsem v domeni multinacionalk, prednost, da so v večji meri lahko rezultat domače proizvodnje. Nedavno razkriti primer iz Gane (nedvomno pa bi ga našli še marsikje) potrjuje, kako so lobisti agro-multinacionalk  s pomočjo diplomatov ZDA aktivno vplivali na zakonodajo o GSO, da bi si odprli pot za specifične GS produkte. V tej kompleksni sliki je včasih zelo težko razločiti, kje so tiste potencialne prednosti GS poljščin, ki dejansko odgovarjajo na bistven problem in ga rešujejo v korist ljudi in okolja (sam sem mnenja, da obstajajo), kje pa so »rešitve« le nov obrat monopolizacije in izkoriščanja is strani velikih tržnih igralcev.

Prepričan sem, da je vsa ta kompleksna etična vprašanja, ki izhajajo iz različnih interesov in načelnih pogledov, mogoče reševati le v odprti in informirani javni razpravi. Vsaka rešitev glede različnih uporab GSO mora biti rezultat družbenega konsenza in kompromisa. Znanost ima v razpravi bistveno vlogo – poleg samega razvoja tehnologije in znanosti, predvsem v vprašanjih varnosti za zdravje in vpliva na okolje. Ostali udeleženci razprave morajo priznati, da je glede teh vprašanj znanost tista, ki je merodajna. Hkrati pa morajo znanstveniki spoznati, da je nasprotovanje GSO legitimno, četudi se jim zdi, da gre proti znanosti. Ker, prvič, bistvo tega vprašanja ni znanost, ampak vprašanje uporabe določene tehnologije. Uporaba tehnologije (kriteriji, načini in pogoji njene aplikacije) v prihodnji demokratični družbi mora postati stvar politične in družbene odločitve – ne pa le trga. Drugič, ker vprašanja kmetijstva močno presegajo dimenzijo, s katero se ukvarjajo bioznanosti, in segajo v polje politike, kulture in  politične ekonomije. Znanstveni redukcionizem je zato v tej razpravi neumesten in neproduktiven.

PS. Nek bioetični forum je lani  izdal razpravo o etičnihizhodiščih v zvezi z biotehnologijo, ki se mi zdijo dokaj razumna – recimo, kot pravila debate, ki bi jih Slavko Bobovnik pred nastopom povedal igralcem ;)
Menimo, da obstaja pozitivna moralna vrednost razvijanja biotehnologij, ki omogočajo izogibanje ali zmanjšanje škod, in povečujejo blagostanje in dobrobit človeka. To je mogoče uresničiti, če v razpravi o različnih vizijah  glede javnih odločitev [o biotehnologiji] upoštevamo tri temeljna načela, ki jih mora končna odločitev izpolnjevati:
Enakopravnost – enako upoštevanje pravic, interesov in preferenc drugih, vključno z vprašanji pravične in poštene razdelitve pričakovanih koristi in stroškov.
Solidarnost – izogibanje družbenim delitvam in izkoriščanju in aktivno dajanje prednosti tistim ljudem in skupinam, ki so v slabšem položaju, vključno s prevzemanjem stroškov raziskovanja in pridobivanja znanja.
Trajnost – preprečiti   resna in nepovratno škodo za neobnovljive naravne vire, ekosisteme ali okolje v celoti.  (*)